DL: Naročnik meseca - Majhen glaž priporoča Lojze Aš

1.1.2023 | 15:00

Alojz Aš

Alojz Aš je osebno naročnik Dolenjskega lista od leta 1990, ko je nase prevzel plačevanje naročnine od tašče, ko je ta odšla v dom za ostarele in časopisa zaradi demence ni mogla več prebirati. Ona pa je bila menda naročnica že od vsega začetka izhajanja našega časopisa. Pravi, da ga vedno začne brati od zadnjega konca in nikoli ne izpusti rubrike Halo, tukaj bralec Dolenjca!

To najraje prebira in v njej veliko izve. Pregleda celoten časopis, a ne prebere vsega. Vedno prebere tudi komentarje na zadnji strani prvega snopiča pa Novomeško kroniko in obvezno Eno gospo ter vse, kar je povezano z Novim mestom. Tudi odgovore v Naši anketi vedno prebere, čeprav mu gredo nekateri kdaj tudi na živce. »Vsega, kar bi hotel, ne preberem, saj prehitro pride nov časopis. Imam namreč malo težav z branjem, mi začnejo črke skakati in besede se obračajo,« potoži Alojz, ki bo v kratkem dopolnil 89 let, računa pa, da jih bo doživel tudi sto, le malo ga je strah, kako bo, ko bo star. Tako pravi.

Rodil se je na Gorenjem Polju in v osnovno šolo hodil v Soteski. »Bilo je žalostno, saj je bila vojna,« se otroštva, ki bi moralo biti za vsakega otroka veselo, pa vedno to ni tako, spominja Alojz. Potem se je šel učit za mizarja v Ljubljano, v Mizarstvo Moste, vendar ga je ves čas vleklo domov, kamor se je vrnil februarja leta 1954. Najprej je delal pri Dularju v Straži, potem je naredil pohištvo za doma ter štiri mesece služboval v tovarni učil v Črnomlju. Ko je odslužil vojsko, ga je sošolec Milan Vidlinovič, ki so ga vsi klicali Sovražnik, povabil, da naj pride delat v Pionir, ki je takrat obratoval v denacionalizirani Jevškovi delavnici na Grmu. V Pionirju, ki se je leta 1964 preselil v Bršljin, je Alojz delal do upokojitve leta 1987, najprej kot mizar, potem pa, ko je opravil mojstrski izpit, kot vodja Pionirjeve mizarske delavnice.

Les je imel vedno rad in z njim se ni ukvarjal le v službi. Marsikaj je naredil, tudi vsaj deset imenitnih ribiških čolnov, ne takih krških z ravnim dnom, ampak take elegantne vpete, narejene po lastnem načrtu. Pravi, da so bili zelo plovni in hitri. V Novem mestu sta si z ženo Ano ustvarila družino in se vselila v novo vrstno hišo na Prisojni poti, ki je bila zgrajena prek Krkine stanovanjske zadruge Bor. Ana je umrla pred petimi leti. Skupaj sta preživela 60 let, dva meseca in dva dneva. Še zelo mlad ju je zapustil sin Robert, hči Helena pa jima je dala tudi tri vnuke, ki pa jih Alojz danes vidi bolj poredko, saj študirajo v Ljubljani oziroma živijo na tujem.

Ne le les, tudi vrt in sadovnjak so mu v življenju dali veliko veselja, pa tudi ribič je bil dolga leta. Še zdaj se rad ukvarja z lesom, kakšnih velikih reči ne more več delati, izdeluje pa pasti za polhe pa tudi za voluharje in miši, gostu pa rad ponudi svoj napitek iz slamnika, medu in iz aronije. Recepta ne izda, na nalepki na steklenici pa piše: Vsako jutro majhen glaž priporoča Lojze Aš. Če ima gost čas, mu speče še kostanj, ki ga, da ostane lep vse do zime, hrani zmrznjenega v skrinji.

Članek je bil objavljen v 46. številki Dolenjskega lista 17. novembra 2022

I. Vidmar