DL: Pletarka Cvetka Grbec - Dopoldne med knjigami, popoldne pa z vrbo

28.12.2022 | 13:40

Cvetka Grbec je pred leti opravila izpit in pridobila nacionalno poklicno kvalifikacijo pletarka. (Foto: R. N.)

Njeni izdelki so trajnostni in iz naravnega materiala, ki ga nabere v lokalnem okolju. (Foto: R. N.)

Uživa, kadar plete in vidi, kaj nastaja. (Foto: R. N.)

Pletarstvo sodi med najstarejše domače obrti na Slovenskem. Včasih je bil skoraj v vsaki vasi kdo, ki je znal plesti košare, peharje, koše in podobne stvari, ki so jih potrebovali pri delu na kmetiji ali v gospodinjstvu. Danes to obvladajo le še redki, med njimi tudi Cvetka Grbec, ki živi v Ljubljani, mladost pa je preživela v Veliki Loki.

Njihova domačija stoji ob Temenici, na bregovih reke pa še danes raste vrba. Cvetka se spominja, da so jo včasih v prvi vrsti potrebovali za privezovanje vinske trte v vinogradu, pozimi pa so moški z njo opletali steklenice, izdelovali koše, košare in druge stvari. »Ker smo doma gradili hišo, sem se kot otrok hodila gret na sosedovo krušno peč in večkrat opazovala spretne prste starejšega gospoda, ki je izdeloval čudovite košare. Življenjska pot me je kasneje zaradi študija zanesla v Ljubljano, kjer sem tudi ostala, a ves čas sem se vračala domov. Najprej sama, nato z družino. Ker je treba vrbo vsako leto obrezati, sem se začela poigravati z idejo, da bi kaj ustvarila iz materiala, ki je dobesedno na domačem pragu. Dobila sem zamisel, da bi pletla,« pripoveduje Cvetka.

Začetki so bili težki. Kupila in izposodila si je knjige o pletarstvu, pa ni šlo. Vseeno je vztrajala, njen prvi izdelek je bila okrasna košara za lončnico. Da bi pridobila še več pletarskega znanja, se je vpisala na izobraževanje v Rokodelski center v Ribnici, kjer se je od priznanih rokodelskih mojstrov naučila osnov pri delu z različnimi materiali. Pred tremi leti je opravila tudi izpit in pridobila nacionalno poklicno kvalifikacijo pletarka.

Ustvarja z leskovimi vitrami, vrbo, srobotom in ličkanjem. »Pri slednjem je malo težje priti do materiala, ker se večinoma lička strojno in ličkanci niso primerni za delo,« pove Cvetka, ki večinoma ustvarja popoldne oz. ob dolgih zimskih večerih. Dopoldne je namreč v službi, dela kot bibliotekarka na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. »Uživam, kadar pletem in vidim, kaj nastaja. Največ časa porabim pri pripravi materiala. Spomladi vrbo porežem, sortiram in dam v posode z vodo. Ko ‘beki’ poženejo koreninice, je primerna za lupljenje. S posebno pripravo nato vsako šibo olupim in posušim na soncu, da ostane bela. Material nato skladiščim v suhem in zračnem prostoru, ko začnem plesti, pa ga za posamezen izdelek namočim v vodi. Za košaro z ročajem potrebujem okoli 150 šib, naredim pa jo v štirih urah,« nam pove Cvetka. Nekaj šib poreže že v zimskem času in jih v vodi kuha od dve do štiri ure, nato pa jih olupi in posuši. Te so temnejše, kajti v lubju je tanin, ki jih ob kuhanju obarva. Z njimi kombinira košare, da so barvitejše in zanimivejše za oči.

Njeni izdelki so trajnostni in iz naravnega gradiva, ki ga nabere v lokalnem okolju. »Zdaj je čas, da se družba končno zave, da je lokalno tisto najsvetejše, najbogatejše, ki ga je treba ohraniti, pri tem pa primerno nagraditi mojstre, rokodelce, ki še ustvarjajo,« meni. Zelo rada kombinira vrbo z glino. Povezala se je z Ireno Blaznik iz Trebnjega, ki ustvarja unikatno keramiko. Kot zatrjuje, še nista rekli zadnje besede. Sodeluje tudi z oblikovalko Darjo Malešič, ki je pri delu zelo trajnostno naravnana. »Pri uresničitvi njene zamisli o pitnih stekleničkah je bil moj prispevek, da sem stekleničko opletla z vrbo. Darja se je letos na tednu ustvarjalcev v Milanu predstavila tudi s preprogo, ki sem jo izdelala,« ponosno pove Cvetka.

Rada se udeležuje tudi različnih dogodkov in delavnic, na katerih svoje rokodelsko znanje prenaša na vse, ki jih ta dejavnost zanima.

Članek je bil objavljen v 45. številki Dolenjskega lista 10. novembra 2022

Rok Nose