Jasna Kuljaj: "Starši imamo nenehno slabo vest." Kako vzgaja Anastazijo?

25.12.2022 | 18:00

»Ne vem, zakaj bi morala sedemletnemu otroku vsako stvar argumentirati,  pa saj nismo na sodišču. Če sem tako rekla, sem tako rekla. Brez  parlamentiranja.«

»Ne vem, zakaj bi morala sedemletnemu otroku vsako stvar argumentirati, pa saj nismo na sodišču. Če sem tako rekla, sem tako rekla. Brez parlamentiranja.«

Jasno Kuljaj že desetletja poznamo kot voditeljico brez dlake na jeziku, ki se ne ustraši nobenega izziva ali teme. Vedno je brutalno iskrena, tipična strelka pač, kar ji je v preteklosti nakopalo tudi kakšno zamero in neprijetno izkušnjo. Pri njej mi je všeč, da zna vedno reči bobu bob. Točno veš, pri čem si in da se bo držala dogovorov, kar je prava osvežitev. Tako srčno iskreno in z jasnimi pravili vzgaja tudi hčerko Anastazijo.

Medtem ko se mnogi veselijo decembrskih zabav, druženja v praznično okrašenih mestih in »kuhančkov«, je Jasna iz šova Exatlon preskočila v oddajo Na drugo žogo, v kateri bodo z Manjo Plešnar in Ajdo Mlakar razpravljale o dogajanju na nogometnem prvenstvu v Katarju. »Čaka me precej žensko obarvan december. Nič več Frankovih in Chorchypovih mišic, zdaj se bom gibala med ženskimi jeziki,« se smeji Jasna, ki se po dolgih letih dela na televiziji veliko manj obremenjuje.

»Od sebe dam maksimalno, ampak le do koder imam možnost vpliva. Včasih sem si razbijala glavo tudi s stvarmi, ki niso bile v moji moči, kar pa nima smisla. Veliko bolj tudi sprejemam stvari, kot so. Pa tudi ljudi in sebe,« pove in doda, da je delo voditelja zelo posebno in delikatno. Če morda kdo misli, da se morajo na voditeljskih mestih obrazi čimbolj menjavati, »stare« pa zamenjevati sveži, vam bodo izkušeni producenti in uredniki zatrdili, da ni vse v »svežini«. Televizija je tako nepredvidljiva, da so najbolj mirni, če imajo v studiu nekoga, ki bo izpeljal stvari, tudi ko gre vse narobe. To pa je le voditelj z izkušnjami. Ni tam zato, ker je lep. Tam je, ker zna z ljudmi in pozna televizijo do obisti.

Gledalci in uredniki prisegajo na kakovost

»Tudi tega se vse bolj zavedam. Naša vrednost je še veliko drugega, gledalcem nevidnega. Za gledalce moraš biti pa simpatičen. Ugotovila sem tudi, da je bil strah, da bodo Instagramove zvezde uničile klasične televizijske voditelje, odveč. Po kar nekaj poskusih se je izkazalo, da so to zgolj eksperimenti. Na koncu potrebuješ človeka, ki bo stvari izpeljal, kot je treba. Retorično, vsebinsko in karizmatično,« je prepričana Jasna, ki se ne obremenjuje več niti z videzom. Z leti se namreč že malo bolj pozna, če greš večer pred snemanjem pozno spat ali pa bediš ob bolnem otroku. Včasih ji je žal, da po takšni noči ne gre nekam »na šiht«, kjer ji ne bi bilo treba podobe na ogled postaviti, ampak to pač ne gre. Tudi v takih trenutkih se je treba sestaviti in zažareti v vsem sijaju. To je pač njeno delo. Poleg televizijskega dela zelo uživa tudi v vodenju prireditev.

»Kadar z enega konca hitim na drugega, je dovolj, da vem, da je za mojega otroka poskrbljeno. Brez urejenega družinskega življenja si ne predstavljam delati kariere. Cel moraš biti predan. Tu ni od osmih do štirih. Če je treba nekam nepredvideno, se moramo na hitro organizirati. Anastazija je stara sedem let in nismo še tam, da bi lahko bila sama doma, eden od naju mora biti ob njej. Noben dan ni enak drugemu; urnike je treba pregledovati vsak dan sproti in kar nekaj je 'štrikanja'. Kadar imava obveznosti oba, priskočita na pomoč babici. Žal smo precej redko v troje, eden od naju je vedno zaseden. Življenje moderne družine z majhnim otrokom je bolj ali manj podobno predvsem izmenjavanju. Eden pride, drugi gre. Na hitro si izmenjaš informacije o nujnih stvareh in že hitiš naprej. Mlade družine vedo, o čem govorim. Te so najbolj obremenjene. Ne študenti, ne upokojenci, ampak mladi starši, ki morajo biti vedno na voljo otroku, hkrati pa so v življenjskem obdobju, ko morajo nekaj narediti iz sebe. Ni lahko,« pravi Jasna, ki se trudi biti ljubeča, a tudi stroga mama.

Mamica »v letih«

»Z Anastazijo imava iskren odnos. Kar pomeni, da sem iskrena predvsem sama. Kadar otrok sliši mamo, da iskreno govori o sebi, se tudi sam nauči prepoznavati lastne občutke. Kot mama lahko občutke prikrivaš, a otroku je vse jasno. In potem trpi. Mislim, da se lažje sooča s stvarmi, ki so izrečene naglas. Če rečeš, ja, žalostna sem, otrok to sprejme zelo preprosto. Ne beli si glave z vprašanji, ali je njegova mama nemara žalostna. Zato tudi sam prepozna tovrstne občutke kot nekaj čisto navadnega. Se ne zapira v sobo in skriva. No, to še pride s puberteto.

Z veseljem bi vam povedala, da pri redu ne popuščam, a žal od nekdaj živim precej kaotično, torej brez vnaprej zastavljenega sistema, zato tu precej šepam. Otroka je treba navaditi na disciplino in rutino. Pri tem sem slaba, saj ne živim po teh principih. Ne popuščam pa pri moralnem razsojanju, kjer sem veliko bolj angažirana. Če otrok ne pospravi postelje, ne reagiram intenzivneje, da bi ji to vcepila v glavo. Če, recimo, opazim, da bi rada bila porogljiva, in samo nakaže, da bi se rada iz koga norčevala, pa nastopim veliko odločneje. Znam prirediti pridigo. Od tega, kako bi se pa ti počutila, do tega, da je treba pomagati ravno tistim, iz katerih se drugi norčujejo, ne pa z njimi trobiti v isti rog. Starši smo različni, različne stvari se nam zdijo pomembne. Hči me večkrat prosi, da ji dam telefon, da bi gledala videe na Youtubu. Prevečkrat popustim in potem imam slabo vest. Pa saj imamo starši nenehno slabo vest! Že če ji skuham hrenovko, se sprašujem, ali sem poskrbela za dovolj zdravo prehrano. Ampak ne morem ji nenehno pridigati in ji ne dati tega, za kar me prosi. Ne morem. Popuščam, kaj čem,« je iskrena.

Z Anastazijo sta si različni v tem, da je hči veliko občutljivejša. Morda zato, ker je po horoskopu ribica. Jasna pravi, da so strelci veliko robustnejši, nič jih ne iztiri tako zlahka. »Streljamo vsepovprek in nas tudi ne bremeni, če drugi streljajo v nas. To se kar odbije, ker smo tako zatopljeni v svoj 'prav'. Ribice pa lahko prizadeneš že, če jih narobe pogledaš. To je drama. In ko mora strelec tolažiti ribico, ko se strelec muči z mehkimi besedami ..., je precej smešno. Strelec bi te v resnici najraje lopnil po ramenu in rekel, ah, kaj se sekiraš. To pri ribicah ne deluje. Morda sem zato, ker je treba s hčerko delati malo bolj milo, tudi do drugih ljudi veliko bolj mila, kot sem bila nekoč. Ja, tudi strelci se lahko naučimo delati v rokavicah,« prizna in doda, da je Anastazija po njej podedovala navihanost, po očetu pa prijetnost.

Zdi se ji, da ne bo nikoli povzročala konfliktov, saj se večinoma sprijazni s situacijo in je prijeten otrok. Takšna, kot je njen oče. Ji pa Anastazija skoraj vsak dan pravi, da bi imela bratca ali sestrico. »Takrat ji pač povem, da je mamica že malo v letih in da naj si najde čim več prijateljev. Vem, da je to bolj slaba tolažba, a kaj naj,« se smeji Jasna, ki kot zelo aktualen problem pri otrocih vidi permisivno vzgojo.

Otrok mora imeti jasne meje

»Permisivnost ni v redu. Otrok mora vedeti, da ko starš zresni glas oziroma ga rahlo povzdigne, gre zares. To mora biti dovolj, da preneha z nekim početjem, kar koli že je. Ne predstavljam si, da bi otroku nekaj dopovedovala ali ga celo prosila, naj preneha, on pa me ne bi ubogal. Sedemletni otrok! Ampak tudi to obstaja. No, v naši hiši ne. Tu ni debate. Kadar nekaj rečem, se mora to zgoditi. Tudi ne razlagam kaj dosti. Ne vem, zakaj bi morala sedemletnemu otroku vsako stvar argumentirati, pa saj nismo na sodišču. Če sem tako rekla, sem tako rekla. Brez parlamentiranja. Kam pa pridemo, če moramo vsako svojo odločitev pojasnjevati, da ne rečem skoraj opravičevati pred majhnim otrokom. Lepo vas prosim!« je odločna Jasna, ki zna svojo edinko podpreti pri njenih talentih in zanimanjih.

Anastazija za zdaj ni pokazala pretiranega navdušenja nad maminim delom, saj dobro ve, kaj to pomeni: veliko priprav, dela doma, pisanja, klicev ... Vidi, da to ni posel, kjer bi bil en sam velik užitek. »Vidim pa, da ji je jezik blizu, za isto stvar uporablja različne besede, torej ima besedni zaklad in se zna lepo pogovarjati. Tu vidim potencial, da bi nekoč to morda lahko počela, če bi hotela. A pri toliko poklicih na svetu res ne vem, zakaj bi morala opravljati čisto enakega kot mama. Morda pa bo igralka! Kar si je želela mama, pa ni nič kaj dosti delala na tem,« se smeji in za konec pove še, da bo praznični decembrski duh občutila šele okoli božiča, ko se bodo stvari malo umirile.

Na srečo je nakupovalna mrzlica nikoli ne zajame, na potrošništvo ne prisega, kupi, kar je nujno, gneča ji ni všeč, zato upa, da se kdaj v decembru najdejo kje s kakšno dobro družbo, še najraje doma. »No, sem pa prav vesela, da sem že zaradi fotografiranja za revijo Jana odšla v mesto, videla lučke in si privoščila kuhančka. Ne vem, ali sem lani to sploh doživela. Pa tako blizu živimo. Ljudje pridejo iz vse Slovenije, da to vidijo.«

Andreja Comino/revija Jana

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava