DL: Portret tedna - Igor Pate

22.11.2022 | 13:20

Ker lahko od lani državni prvaki v oranju spet tekmujejo vsako leto, ima Igor Pate iz Dolenjega Kamenja možnost, da že prihodnje leto osvoji svoj 17. naslov državnega prvaka v oranju z obračalnim plugom. Prihodnje leto bo imel tudi priložnost ubraniti 3. mesto na svetovnem prvenstvu ali osvojiti celo katero žlahtnejšo medaljo, kot je letošnji bron, s katerim je Sloveniji prinesel prvo odličje na tekmovanjih najboljših oračev na svetu.

Predvsem zaradi Igorja so se organizatorji državnih tekmovanj v oranju leta 2017 odločili, da tisti, ki bo na državnem tekmovanju zmagal, naslednje leto ne bo smel tekmovati. Od leta 2003, ko je prvič postal državni prvak, namreč le dvakrat ni zmagal na državnem tekmovanju, in sicer leta 2004 in 2011. Zaradi odločitve organizatorjev, s katero so želeli dati priložnost za zmago še komu drugemu, Igor leta 2018 na državnem tekmovanju ni nastopil, ko je leta 2019 spet lahko tekmoval, pa je vnovič zmagal. Prav tako je državni prvak postal tudi lani, ko so po letu premora zaradi covida tekmovanje ponovno pripravili, zmagal pa je tudi letos, saj so se lani odločili, da lahko državni prvak spet tekmuje vsako leto.

Igor se na svetovnem prvenstvu ni nikoli uvrstil slabše od 8. mesta. Že leta 2009, ko je bilo prvenstvo v Sloveniji, bi lahko bil v oranju ledine drugi, a so ga, kot pravi, sodniki oškodovali in je zaradi kazenskih točk na koncu ostal brez medalje. Kazenske točke so ga tudi letos stale medaljo, in sicer v oranju strnišča, le da je bil tokrat, zato ker je pristal na 6. mestu, jezen sam nase. »Če bi končal 33 sekund prej, bi bil tretji in bi že prvi dan tekmovanja imel medaljo.« Tretje mesto se mu je le za las izmuznilo, saj je bil četrti, tudi drugi dan tekmovanja, ko so orali ledino. Zato pa je bil še toliko bolj vesel, ko je ob razglasitvi rezultatov za skupno uvrstitev izvedel, da je zasedel 3. mesto. Do letos je bila njegova najboljša uvrstitev 4. mesto, ki ga je osvojil leta 2013 v Kanadi.

Prav letos sicer mineva že 30 let, odkar je začel tekmovati v oranju, pri 44 letih, kolikor jih ima, pa se lahko pohvali tudi s 27 leti delovne dobe. Nekaj več kot leto dni je delal v Revozu, od leta 1997 pa je zaposlen v podjetju Adria Mobil, sprva je delal v proizvodnji, kmalu po vrnitvi s služenja vojaškega roka pa je začel delati v skladišču in počasi napredoval. Zadnja tri leta je vodja skladišča rezervnih delov.

»Ko pridem iz službe, sem večinoma doma na kmetiji, na strojih,« pravi Igor in dodaja, da je po duši strojnik. Zato si je s šolanjem ob delu v programu 3 plus 2, potem ko je postal avtomehanik, pridobil še poklic strojnega tehnika. »Srečo sem imel, da so mi bili v Adrii pripravljeni financirati izobraževanje,« pravi o nadaljevanju šolanja za inženirja strojništva, ki ga je končal leta 2004. Čez štiri leta je diplomiral še na visoki ekonomski šoli, na katero se je vpisal z željo, da si pridobi tudi visoko izobrazbo, saj v Novem mestu, kjer se je izobraževal ob delu, ni bilo visoke šole za strojništvo.

S kmetijstvom so se ukvarjali že Igorjevi starši, takrat sicer še na večinoma najetih površinah, leta 2017, leto prej, preden je Igor dal vlogo za mladega prevzemnika, pa so zemljo začeli dokupovati. Danes obdelujejo 15 ha zemljišč, od katerih je 10 ha v njihovi lasti, na njih pa pridelajo vso potrebno krmo za živino. Potem ko so imeli že 21 bikov, jih trenutno redijo 15, in kot pravi Igor, vse resneje razmišljajo, da bi se ukvarjali s poljedelstvom. K takšni odločitvi se nagibajo predvsem zaradi pomanjkanja časa.

Samo za treninge in tekmovanja v oranju Igor namreč že skoraj 15 let vsako leto porabi najmanj tri tedne. Žena Helena, ki mu je marsikdaj pomagala v pripravah na tekmovanja, spremljala pa ga je tudi na svetovnem prvenstvu na Novi Zelandiji leta 2010 in leta 2013 v Kanadi, kjer je bil z njima, takrat še v vozičku, tudi njun najmlajši sin Žan, je bila zato leta 2011 kar vesela, da Igor na državnem prvenstvu ni zmagal. A brez njenega razumevanja in podpore se ljubezni do tekmovanj v oranju, ki se je je od Igorja precej navzel tudi njegov 22-letni sin Uroš, ne bi mogel posvečati toliko, kot se ji je. In kot se ji namerava vsaj še do leta 2028. Takrat bo namreč svetovno prvenstvo v oranju spet v Sloveniji. Igorju se je sicer z letošnjo medaljo na svetovnem prvenstvu že uresničila ena od njegovih dveh velikih želja. Edina želja, ki jo še ima, je, da bi se njegova 21-letna hči Tjaša, ki ima zdravstvene težave, pozdravila.

Članek je bil objavljen v 40. številki Dolenjskega lista 6. oktober 2022

Mojca Leskovšek Svete