DL: Kvačkani občinski grbi res predragi?

6.11.2022 | 15:20

Metoda Turk ob nakvačkanem grbu novomeške občine (Foto: L. M.)

Jadranka Smiljić (Foto: osebni arhiv)

Lidija Vodušek je izdelala grb Občine Brežice. Na sliki z županom Ivanom Molanom. (Foto: arhiv OB)

Grb škocjanske občine že visi v občinskih prostorih. (Foto: L. M.)

Lani, ko je Slovenija praznovala 30-letnico samostojnosti, je v organizaciji Zavoda Ustvarjalno srce potekala zanimiva akcija Slovenija kvačka, v kateri je za promocijo kvačkanja kar 211 kvačkaric in en kvačkar skvačkalo 212 grbov vseh 212 slovenskih občin.

Kvačkane grbe so mnoge občine odkupile, ne pa tudi vse. Zakaj ne, smo se pozanimali, potem ko se nam je oglasila ena od kvačkaric, Metoda Turk iz Šmarjeških Toplic.

»Malo manj kot leto dni je minilo, odkar sem nakvačkala grb Mestne občine Novo mesto, pa mi je kar hudo pri srcu, ker ga kot ena redkih slovenskih občin ni odkupila in ne visi nikjer na vidnem kraju,« pravi ena od 212 ambasadork kvačkanja. Metoda Turk je ponosna na svoj kvačkani grb novomeške občine z osrednjim likom Rudolfa IV. Habsburškega, v merah 140 krat 170 centimetrov. Za izdelavo je potrebovala vsaj 150 ur dela, in kot pravi, je bil grb, čeprav se s kvačkanjem ukvarja že več kot 55 let, zanjo velik izziv. »Uspelo mi je in žal mi je, da mestne občine ne zanima. Ne vem, kje je težava, da ga niso odkupili, moja naloga je bila le kvačkanje, kar sem z veseljem opravila,« pove sogovornica.

MONM: PREVISOKA CENA

Na Mestni občini Novo mesto povedo, da je razlog previsoka cena. »Občina je bila pripravljena odkupiti grb, vendar ne po ceni, ki jo je predlagala avtorica. Čeprav nismo bili pobudniki ne naročniki, smo ponudili 200 evrov, kar se nam zdi korektna cena. Pričakovanja avtorice so bila nekajkrat višja,« so pojasnili.

No, izdelek je last Zavoda Ustvarjalno srce, ki ga vodi Jadranka Smiljić, ta je tudi pobudnica in organizatorica projekta, zavod pa je določil ceno in grbe ponujal občinam. Jadranka Smiljić pove, da je novomeška občina žal res ena izmed tistih, ki svojega kvačkanega grba (še) niso odkupile.

»Za tako dragocen izdelek je ponudila tako majhen znesek, da se zavod z njim ne more strinjati. To ni spoštljivo niti do dela izvajalke niti do mojega dela, konec koncev pa ni pravično niti do drugih občin, ki so grbe odkupile po pošteni ceni. Marsikateri smo prisluhnili in se pogajali za ceno,« pravi, cene, po kateri so ponujali novomeški grb, pa ne pove. Kot smo izvedeli od nekaterih drugih občin, so cene kvačkanih grbov povprečno znašale med 400 in 900 evri, morda kje tudi več.

VELIKI STROŠKI

Jadranka Smiljić pojasni, da so v zavodu postavili ceno izdelka glede na dejanske stroške, in ti za tak megalomanski projekt niso bili majhni; od stroškov organizacije do stroškov za vpis podviga v Guinnessovo knjigo rekordov (zdaj čakajo na odgovor organizacije Guinness World Records), marketinga, izdelave spletne strani, na kateri je opisan vsak grb in predstavljena vsaka kvačkarica (vsaka občina ima tudi povezavo do svoje spletne strani), materiala, izdelave virtualnega muzeja 3D Slovenija kvačka itd.

Čeprav so kvačkarice prostovoljke, kar pomeni, da so delale zastonj in ne pričakujejo nobenega plačila, jim je zavod namenil tudi nagrado. Sogovornica pravi, da je v začetku vse stroške nosila sama, omeni pa tudi svoj trud in čas, gotovo vsaj 1.500 ur dela – med drugim sta z bratom iz vsakega kvadratka natančno izdelala načrte vseh 212 grbov, veliko časa je vzelo načrtovanje nabave preje in njeno pošiljanje, zbiranje prijav kvačkaric, mnoge so si tudi premislile … »Tudi voditi 212 kvačkarjev ni bil mačji kašelj,« povzame.

Ob morebitnem finančnem presežku se je zavod zavezal, da bo denar porabil za nadaljnjo promocijo ročnih del, predvsem med ranljivejšimi skupinami prebivalstva, kot so starostniki, invalidi ali kako drugače prikrajšani, je zapisala v dopisu občinam, ko jih je povabila k podpori projekta Slovenija kvačka in odkupu grbov.

169 GRBOV ODDANIH

Zaradi velikih stroškov so se zato že v času akcije z dopisom obrnili na vse slovenske občine, da jih podprejo in odkupijo grb. Na začetku je bil odziv bolj slab, a vendar tolikšen, da so projekt lahko nadaljevali. Ob prvem povpraševanju se je za odkup odločilo okrog 15 odstotkov občin.

»Do danes je oddanih 169 grbov. Večina županov in županj je grbe lepo uokvirila, skoraj vsaka kvačkarica je ob predaji grba dobila še kako darilo, v občini Benedikt pa je župan kvačkarico celo nagradil z zlatim priznanjem župana,« pove sogovornica in doda, da je dal zavod na lastne stroške izdelati še ploščico z imenom kvačkarice, letnico in logotipom projekta.

Zanimivo se ji zdi, da je med 43 občinami v Sloveniji, ki grba še niso odkupile, več večjih kot manjših. »Manjše so imele večji posluh za naš projekt, ki je gotovo nekaj posebnega in je največji slovenski kvačkarski izziv, ki je potekal celo pod častnim pokroviteljstvom predsednika države Boruta Pahorja. Namen Zavoda za ohranjanje in promocijo ročnih del Ustvarjalno srce je promocija ročnih del, da se jih zaščiti kot del ljudskega izročila in umetniškega izražanja, da rokodelcem pomaga pri boljšem gospodarskem položaju, jih poveže, jim omogoči izobraževanje itd.,« pove Jadranka Smiljić.

KOLIKO SO ODŠTELI?

Pozanimali smo se pri nekaterih dolenjskih, posavskih in belokranjskih občinah, večjih in manjših, ali so sodelovale v projektu Slovenija kvačka in svoj grb odkupile.

Kot rečeno, se Mestna občina Novo mesto za to ni odločila, drugače pa je npr. ravnala Mestna občina Krško. Za kvačkani grb, ki krasi hodnik občinske uprave, je odštela 610 evrov.

Občina Brežice je ravno tako odkupila kvačkani grb po ponudbi Zavoda Ustvarjalno srce, in sicer za 500 evrov. Grb so uokvirili in razstavili na vhodu v občinske prostore, kjer ga lahko občudujejo vsi obiskovalci. Na odkritje grba so povabili kvačkarico in koordinatorko projekta za Posavje.

Občina Trebnje je za grb plačala 732 evrov (z DDV), ceno je določil zavod in naj bi bila enotna za vso Slovenijo, povedo. Kvačkani trebanjski grb je začasno v veliki sejni sobi občine, a odločili se še bodo, kje ga bodo za stalno namestili. »V času koronakrize je zavod oz. projekt Slovenija kvačka spodbudil ljudi k ročnim delom in spretnostim, kar ocenjujemo za zelo pozitivno,« še pove župan Alojzij Kastelic.

Občina Črnomelj je za svoj grb odštela 600 evrov. Grb krasi občinske prostore, natančneje, hodnik, tam je na ogled vsakomur, ki vstopi v njihovo stavbo, povedo.

Občina Mirna Peč je grb odkupila za 750 evrov, z DDV pa je bil znesek 915 evrov. Kot povedo, je grb trenutno varno deponiran, saj bo krasil steno sejne sobe v novih občinskih prostorih na Trgu 8 v Mirni Peči. Avtorica Nežika Režek, ki je domačinka, je ponosna, da se je občina odločila grb odkupiti. Kvačkanje, za katero je porabila več kot sto ur prostovoljnega dela, je bil velik izziv, pove.

Občina Škocjan je za grb plačala 488 evrov (z DDV). Za ceno so se dogovorili. Slavnostne predaje grba, ki so ga prej še uokvirili, se je ob letošnjem občinskem prazniku Knobleharjevo udeležila tudi avtorica. Grb je trenutno v prostorih občine, morda pa ob gradnji novega večnamenskega doma v Škocjanu dobi nov prostor.

Občina Šmarješke Toplice je odkupila kvačkani grb občine za 500 evrov (brez DDV), kot pravijo, je bila cena enotna in določena v zavodu. Uradni sprejem kvačkarice in izobešanje kvačkanega grba bodo uredili ob kaki priložnosti.

Občina Šentjernej se za odkup grba ni odločila. Kot pove župan Jože Simončič, so ponudbo menda res dobili, a se z njo niso ukvarjali, pa ne zaradi denarja, imeli so pač dosti drugih zadev. »Občina Šentjernej ima svojo maskoto, petelina Jerneja, za katero skrbi, ravno tako neguje svoje občinske simbole in skrbi za identiteto kraja, občine. Niti ne vemo, kam bi s kvačkanim grbom,« pojasni.

Dolenjske, posavske in belokranjske občine so se torej različno odločale, a večina jih je kvačkani grb, čeprav ga ni naročila, odkupila. Zanimivo se zdi, da so mnoge majhne občine s skromnimi proračuni v občinski malhi za grb našle tudi po 900 evrov, večje, med njimi npr. novomeška, pa ne. Le upamo lahko, da je to znak njenega premišljenega in racionalnega ravnanja z javnim denarjem tudi pri vseh drugih projektih.

Članek je bil objavljen v 37. številki Dolenjskega lista 15. septembra 2022

L. Markelj