Galerija Krško - Uroš Weinberger: Habitat

3.11.2022 | 08:50

Uroš Weinberger, Spectral, 2022, olje na platnu, 200 x 160 cm

Vabimo vas na otvoritev razstave Uroša Weinbergerja z naslovom Habitat, ki bo v petek, 11. novembra 2022, ob 18. uri v Galeriji Krško.

Uroš Weinberger (1975) je večkrat nagrajeni vizualni umetnik, ki je med letoma 2002 in 2022 ustvaril več zaključenih slikarskih ciklov. Njegovo umetniško delovanje zaznamuje pestra dinamika samostojnih in skupinskih razstav v Sloveniji in v mednarodnem prostoru. Ustvarja na področjih sodobnega slikarstva, muralov, intermedijskih instalacij in glasbe.

V Galeriji Krško je prvič razstavljal leta 2004, takoj po končanem dodiplomskem študiju slikarstva pri profesorju Zmagu Jeraju na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Leta 2014 je bilo njegovo delo predstavljeno v okviru projekta Made in Us. Tretjič pa se predstavlja s slikami velikih dimenzij, izdelanimi v tehniki olja na platnu. Za umetnikovo ustvarjanje so značilni prenosi različnih medijev na končno dvodimenzionalno slikovno površino. Podobe, najdene v časopisu ali na spletu, konstruira v prizore po principu kolaža, nato pa jih projicira na platno in z njimi naznači silhuete nove slike. Nastajanje njegove slike tako zaznamuje prenašanje podob iz analogne v digitalno obliko in spet nazaj. V svojem delu se prek prepoznavne ikonografije neposredno odziva na sedanjost, ki ni samo odraz realnega stanja, ampak ima tudi vizionarske kvalitete, ki delujejo kot kritika sodobne družbe. Umetnik sam pravi, da ne slika prihodnosti, saj se slikanja ne loteva konceptualno. Z intuitivnim odzivom na sedanjost dopusti, da se katera od slik »uresniči kot neke vrste prerokba«. V navidezno sproščen bivanjski prostor človeka vdira sodobna tehnologija nadzora, ki ji je ravno pandemija omogočila večjo prisotnost v življenju posameznika. Tehnologija, ki nam olajša življenje, ne pomeni nujno samo napredka človeške vrste, saj hkrati proizvaja vodljive posameznike, ki polagoma sprejemajo stanje udobne pasivnosti. Navdušenje je v Weinbergerjevem delu nadomestil dvom, kajti naše predstave o tehnološkem napredku le stežka sledijo njegovi dejanski razsežnosti.

Na razstavi Habitat se avtor tematsko navezuje na oblike bivanjskih okolij, ki jih poseljuje človeštvo. Najprej se je širilo v naravo, nato je iskalo pot v vesolje. Teme, ki segajo na področje naravoslovnih znanosti, so umetnika spodbudile k razvoju novega umetniškega pristopa. Na likovnih delih prepleta figuraliko in tehniko op arta, s hkratno fascinacijo nad raziskovanjem vesolja. Kritično prevprašuje »fantastične« ideje o komercialnih poletih v vesolje in odpravah na planet Mars, torej v okolja, ki so neprijazna za človekovo bivanje. Na tem mestu razmišlja o prihodnosti in novih generacijah ljudi, ki jim take oblike bivanja morda ne bodo tuje. Tretji habitat, ki ga zanima, je virtualni svet, nematerialno okolje, kamor se seli družbena realnost.

Umetnik pristopa k mediju slike s sodobnim razmišljanjem o človeku, vpetem v navidezno vsakdanje situacije. Izbrane teme prevaja na platno v intenzivnem koloritu in s slikarsko tehniko ustvarja občutek tesnobnosti. Fluorescentne barve ponazarjajo toksično, zadušljivo ozračje in se kritično navezujejo na nasprotij polno sodobno družbo. S sopostavljanjem komplementarnih barv sproža vizualno dojemanje gibanja, migotanja in ga na nekaterih slikah razvija naprej v obliki večjih ploskev, ki spet učinkujejo kot optično premikanje. Težnja po vključevanju op arta pri umetniku ni nova, saj jo je najprej nakazal leta 2012 na razstavi v Lamutovem salonu v Kostanjevici na Krki, kjer je gibanje prikazoval z upodabljanjem progastih cevi. Abstraktni geometrični vzorci sprožajo premike iz analognega v digitalni prostor, v novo digitalno atmosfero, ki se nam v likovni govorici razkriva kot računalniški »glitch«, začasna napaka v sistemu, ki je povzročila okvaro med obdelavo podatkov. Preproste oblike in ritmični vzorci, ki se pojavijo med figurami in oblikami pojavnega sveta, ustvarjajo iluzijo tridimenzionalnosti oz. vtisa prečenja različnih prostorskih konceptov.

Weinbergerjeve monumentalne podobe delujejo kot digitalni zasloni, na katerih se prikazujejo distopične pripovedi, ki na prvi pogled učinkujejo kot katastrofične napovedi prihodnosti, v resnici pa se mnogi prizori odvijajo v naši realnosti, pred našimi očmi. Nanašajo se na konflikt posameznika, družbe in tehnologije, ki bi morala služiti napredku in dobrobiti, na Weinbergerjevih slikah pa se spreminja v orodje nadzorovanja in kratenja osebne svobode. S slikarskimi prijemi ustvarja skupke podob, ki gledalca nagovarjajo, da razmišlja o življenju in prihodnosti svoje vrste. Okoli leta 2011 se je v Weinbergerjevih slikah začela pojavljati motivika onesnaženja okolja in zraka kot posledice vdora tehnologije, ki spreminja socialne interakcije. Namesto v naravi tako človek išče stimulacijo v virtualnem, domišljijskem svetu in prepušča naravno okolje izkoriščanju in uničenju zaradi teženj po lastnem udobju. Vendar globalne okoljske spremembe terjajo, da razmislimo o svojem odnosu do narave. Kot pravi francoski filozof Michel Serres, je svetovna zgodovina utemeljena na konfliktih in nasilju, ki ga človeštvo izvaja nad samim seboj, zato je v nekem trenutku družbena pogodba vnesla red v medčloveške odnose. Serres meni, da je čas, da človeštvo podpiše naravno pogodbo z zemljo, da bi v odnose s planetom, ki nas preživlja, vnesli ravnovesje in vzajemnost. Naše preživetje na zemlji je odvisno od tega, kako se bomo združevali v dobrem in delovali globalno. Slika z naslovom Terrarium je prikaz izropane narave, uničenega sveta, kjer bodo zaživeli terariji, kot neke vrste prirodoslovni muzeji, in prikazovali žive organizme ter izumrle rastlinske vrste kot muzealije, ki so, iz svojega izvornega habitata prenesene v nadzorovano okolje, samo še prezentacija samih sebe.

Futuristična domišljija se manifestira kot znanstvenofantastični film, animacije in video igrice, ki že pregovorno pomenijo napoved prihodnosti. Odgovor na vprašanje, ki si ga zastavljamo ob Weinbergerjevi razstavi v Krškem, kakšna bo prihodnost, se torej glasi: takšna, kot si jo danes predstavljamo. Za sodobnega človeka je lahko življenje v popolni odvisnosti od digitalnih vmesnikov, v mikro bivalnih okoljih in z dihalnimi pripomočki neznosno, vendar ne nujno tudi za človeka v prihodnosti. Vprašanje je le, koliko digitalizacije bo človeško fizično telo sposobno vzdržati.

Kustosinja razstave je Nina Sotelšek