DL: Portret tedna - Janez Žakelj

31.10.2022 | 18:30

DL: Portret tedna - Janez Žakelj

»Pred 14 leti smo v cerkljansko faro dobili velikega duhovnika, tako po besedah kot dejanjih. K nam je prišel župnik Janez Žakelj. Janez je pustil velik pečat v duhovnem, gospodarskem in tudi v kulturnem pogledu,« pravijo v Cerkljah ob Krki. »Vzljubil sem tiste kraje, ljudi in Krko. Bila so lepa, rodovitna skupna leta,« pritrdi duhovnik, ki je pred dobrim mesecem dni bral zaključno mašo v cerkljanski cerkvi svetega Marka pred odhodom v Črnomelj, kamor so ga premestili.

»Pečate, ki jih nekdo pusti, preveri čas. Eni pečati hitro zbledijo, eni ostajajo dlje,« pravi. Duhovnik naj bi po njegovem dal predvsem pečat vere. Ali bi osebno, se sprašuje donedavni cerkljanski župnik, moral dati v tem pogledu večji pečat, z več molitve. Kot v odgovor na to pravi: »Res sem hvaležen za sestre usmiljenke, za njihovo podporo in za njihovo molitev.« Pečat vere dojema kot zaupanje v Boga, ki naj se kaže tudi v medsebojnem zaupanju ljudi. Več kot je zaupanja v Boga in medsebojnega zaupanja v medčloveških odnosih, večji je ustvarjalni polet, vse to pa je pot do dobrega počutja. »Temeljni namen vsakega človeškega dela je služba človeštvu, da si pridobivamo gmotna in duhovna sredstva za človeka vredno življenje. To sem prebral v neki knjigi. Delo kot sredstvo za življenje je pomemben pripomoček za človekovo posvečenje, predvsem za njegovo dostojanstvo,« pravi.

Kar je delal v Cerkljah, je, to zelo poudarja, skupno delo številnih prebivalcev. »To velja za vse igre, ki smo jih igrali, med njimi Četrti kralj, Mali princ, Meh za smeh, V imenu ljudstva, Markov pasijon ljubezni, žive jaslice. Skupaj smo tudi obnavljali cerkvi v Cerkljah in Krški vasi. Brez požrtvovalnih ljudi ne bi bilo ničesar. Izjemno lepo smo sodelovali ob Leničevem letu 2011 in za novo mašo Benjamina Bevca leta 2018. Izdali smo nekaj knjig: za okolje v Cerkljah je zelo pomembna knjiga Dvanajst zvezd, ki jo je napisalo 13 avtorjev. Izdali smo moje Leničeve šmarnice in Leničev življenjepis Patricije Haler. Kot župnija smo zelo spodbujali delo Davida Smukoviča, avtorja trilogije Korenine cerkljanske čateške in svetokriške fare,« pravi župnik. Čuti se kot enega izmed članov skupnosti in zato tudi podeljeno mu plaketo, najvišje priznanje Krajevne skupnosti Cerklje ob Krki, dojema kot odraz uspešnega sodelovanja župnije s krajem, zato si iz srca želi, da bi se ti lepi kraji še naprej tako razvijali.

Piše. »Pri vseh igrah v Cerkljah, ki sem jih napisal, smo imeli IZJEMNO dobrega scenografa Gregorja Smukoviča, prebivalci so požrtvovalno sodelovali kot igralci, z vsemi je bilo užitek sodelovati,« pravi. Njegovo prvo in za zdaj najdaljše delo je knjiga Job, svojevrsten komentar k Jobovi knjigi iz Svetega pisma. Objavil je nekaj strokovnih člankov, okoli deset je njegovih krajših in daljših dram, v katerih med drugim želi povzdigniti lokalne znane osebnosti in dogodke. »Berem premalo. Potrebujem čas, da tisto, kar preberem, tudi dojamem,« obžaluje pomanjkanje časa.

Rodil se je v delavski družini v Žireh. Po osnovni šoli je šel od doma v Vipavo v gimnazijo za štiri leta, sledili sta dve leti študija v Ljubljani, nadaljeval je tri leta študija v Rimu do diplome. Po enoletnem prebivanju v Sloveniji je šel še za dve leti v Rim in dosegel magisterij, po njem je bil posvečen za duhovnika leta 2003. V duhovniški službi je bil najprej dve leti v Starem trgu pri Ložu, potem tri leta v Škocjanu in štirinajst let v Cerkljah ob Krki, od koder so ga premestili, kot rečeno v Črnomelj. V zadnjem obdobju je v Cerkljah ob Krki precej sodeloval pri katehezi Dobrega pastirja.

»Ni to, da bi od kdo ve kod dobil 'tisti' klic, čutiš pa, da boš s tem delom lahko izpolnil načrt, ki ga ima Bog s teboj. In ko vidiš, da si koristen in da si kaj dobrega naredil, spoznaš, da si ravnal prav,« pravi o svoji zgodnji odločitvi za duhovniško službo. Se duhovniki premalo ukvarjajo z duhovnimi stvarmi? O tem razmišlja in kot v pomiritev (si) pravi, da morajo duhovniki pomagati po Jezusovem nauku peljati neko skupnost božjih otrok, ustvarjati že v odnosih med ljudmi božje kraljestvo. »Lepo je, če se že v medosebnih odnosih pozna, da ustvarjamo nekaj lepega, ni dovolj cilj postati prijazna skupnost, prijazna skupnost bodimo, poskušajmo vsaj to, že zdaj. Preizkušnje, kot so bolezen ter naravne in druge nesreče, pa pokažejo, kako trdni in dobri smo kot skupnost,« pravi.

»Iskrena zahvala faranom, krajanom iz župnije Cerklje za njihovo sodelovanje in velikodušnost ob mojem slovesu, in pozdrav vsem dobrim ljudem Bele krajine, predvsem Črnomljcem in Dragatuščem, med katere sem postavljen,« pravi kot v odgovor na vprašanje, ali je kaj, na kar še in že misli pogosto.

Članek je bil objavljen v 37. številki Dolenjskega lista 15. septembra 2022

M. Luzar

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava