DL: Portret tedna - Roman Urbanč

30.10.2022 | 10:40

Sile Slovenske vojske (SV) so 1. avgusta dobile novega poveljnika, generalmajorja Romana Urbanča, ki je bil od lani namestnik načelnika Generalštaba SV, sicer pa prihaja iz Gržeče vasi v Mestni občini Krško. Na slovesni predaji dolžnosti v vojašnici Ivana Cankarja na Vrhniki je na tej funkciji nasledil dozdajšnjega poveljnika sil, generalmajorja Miho Škerbinca.

Urbanč je v svoji vojaški karieri opravljal več poveljniških in štabnih dolžnosti doma in v tujini. Posavci so ponosni, da se je na najvišjo stopničko v sestavi Slovenske vojske povzpel »njihove gore list«, človek, ki je postal svetovljan, a vendar ni pozabil na svoje korenine. To dokazuje Urbanč s tem, da še vedno zelo rad prihaja v domače kraje, v Gržečo vas, kolikor mu službene obveznosti dopuščajo. Tu sta si z ženo, ki, kot pravi sam, podpira tri vogale, nazadnje tudi postavila topel dom. Tudi v času, ko je bil z družino zaradi službenih dolžnosti več let v tujini, najdlje v Belgiji, so Urbančevi vsaj za velikonočne in božične praznike prihajali domov. Ko pride domov, mu misli nehote uhajajo na mladostniška druženja s sošolci in z vrstniki podružnične šole v Velikem Podlogu, katerih nasledniki so ravno v tem šolskem letu zakorakali v nov hram učenosti, ali pa na že nekoliko starejše sošolce in prijatelje, s katerimi je v višjih razredih obiskoval Osnovno šolo Milke Kerin v Leskovcu pri Krškem. Ti so si Romana zapomnili ne le kot odličnjaka, ampak še bolj kot nekoliko zadržanega vrstnika, a vendarle vedno pripravljenega za kak skupen hudomušen podvig, ko so se podili za nogometno ali katero drugo žogo, ko so igrali hokej na ledu na zamrznjenem vaškem bajerju z doma izdelanimi palicami. Urbanč je bil obetaven rokometaš in se je pri krških kadetih kalil v družbi nekaterih poznejših odličnih rokometašev; med temi je bil tudi Brestaničan Uroš Šerbec, reprezentant s srebrno medaljo z EP v Sloveniji in evropski klubski prvak s celjskimi rokometaši. Ko je Urbanč nadaljeval šolanje na srednji kemijski šoli v Ljubljani, je rokomet igral le še na srednješolskih tekmovanjih.

Urbanč je končal Fakulteto za naravoslovje in tehnologijo, smer kemijska tehnologija – papirništvo, ob delu je na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru študiral ekonomijo, še zlasti pa se je poglabljal v marketing, saj meni, da mu ta pomaga tudi pri prepoznavanju psihologije osebnosti, študijsko razširjanje obzorij pa je nadgradil z znanstvenim magisterijem obramboslovja na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Precejšnjo mero vojaške izobrazbe mu je v letih 1986 in 1987 dala tudi Šola za rezervne oficirje v Kruševcu. Urbanč pravi, da se je leta 1994 odločil za vojaški poklic v SV predvsem zaradi tega, ker sta z ženo, s katero sta se poročila leta 1988, načrtovala, da bi mladi družini zgradila dom v Gržeči vasi in nekaj let bolj umirjeno živeli, kot so ob nekajletni zaposlitvi v krški Celulozi, kjer je imel odgovorno in dobro plačano službo.

»Zadnjič sem se srečal s tovarišico, kot še vedno imenujem svojo učiteljico Zdenko iz prvega razreda, in vsa ponosna mi je čestitala, me objela in rekla: 'No, tudi pri nas rastejo ljudje, ki lahko uspejo!' Srečala sva se pri njenem sinu, mojem prijatelju, in začutil sem tisto prvinsko toplino. Vedno s ponosom povem, od kod prihajam, da sem iz ruralnega območja. Ja, lepi spomini me vežejo na te kraje,« pravi Urbanč, ki je med vojno za Slovenijo deloval v občinskem štabu CZ in TO, zlasti pri usposabljanju naših pripadnikov.

Na začetku najinega pogovora v prijetnem okolju znane gostilne v Kostanjevici na Krki je Urbanč, s katerim (pravzaprav z njegovimi sodelavci) sva se kar nekaj tednov usklajevala za termin srečanja, poudaril, da so ga v tem času kar precej »obletavali« številni mediji, a se je odločil, da bo svojo pozornost v prvi vrsti namenil Dolenjskemu listu, ker že zelo dolgo pokriva dogajanja iz njegovih domačih krajev.

Glasba je doma pri Urbančevih, čeprav Roman ne igra nobenega glasbila, le zapoje kdaj, in sicer v dobri družbi. Najstarejši sin je končal Akademijo za glasbo v Ljubljani, podiplomski študij pa v Zürichu, kjer živi. Tudi hči, ki si je po študiju v Franciji tam ustvarila družino, igra violino in kitaro. Najmlajši otrok – sin je pravi Gržečan, po poklicu kemik, in zelo dobro obvlada harmoniko. Je zavzet vinogradnik. Vinograd ima v bližini Goleka. Otroci so v mednarodnih šolah v praksi spoznali, kaj pomenita kulturna in nazorska različnost ter z njima tudi strpnost in potrpežljivost. »Po vseh teh dolžnostih, službovanjih in izobraževanjih, ker sem prepotoval precej sveta, se imam vendarle bolj za svetovljana,« poudarja.

Seveda je generalmajor Roman Urbanč v prvi vrsti vojak, in ko pogovor nanese na vojsko, je tudi besedišče temu primerno. O strateških vojaških ciljih, odvračanju, nacionalni in kolektivni obrambi, odpornosti, mednarodnem miru pa mogoče ob kakšni drugi priložnosti.

Članek je bil objavljen v 36. številki Dolenjskega lista 8. septembra 2022

Pavel Perc