DL: Novomeški nogomet - O vzponih in padcih, pretepu in kazanju riti

27.10.2022 | 14:35

Z leve proti desni: Andrej Primc, Igor Vidmar in dr. Aleš Gabrič (Foto: R. N.)

Novomeški nogometni klub Krka letos praznuje 100-letnico delovanja. Zato so se odločili raziskati njegovo zgodovino in jo strnili v knjigo 100 let nogometnega Elana ob Krki. Avtorji, zgodovinar dr. Aleš Gabrič, novinar Dolenjskega lista Igor Vidmar in nekdanji nogometaš in športni pedagog Andrej Primc, so jo predstavili prejšnji teden v sklopu Novomeških poletnih večerov, vse skupaj pa začinili še z zanimivi zgodbami, ki so jih odkrili pri pisanju te zajetne monografije.

Pred sto leti nogomet ni sodil med športne panoge, ki bi jim v Novem mestu namenjali posebno pozornost. Veliko bolj so bili znani telovadci novomeškega Sokola, ki so imeli za tedanji čas v Narodnem domu odlične razmere za vadbo. Drugače je bilo z razvojem infrastrukture, ki so jo potrebovali športi na prostem, saj lokalni veljaki za to niso imeli posluha. Kot beremo v knjigi, so morali entuziasti precej improvizirati, ko so se lotevali novosti, ki jih Novomeščani pred tem niso poznali. Med temi je bil tudi nogomet, ki so ga v letih po prvi svetovni vojni poskušali v Novem mestu razvijati v dveh klubih. Domači dijaki in študentje so leta 1921 ustanovili Visokošolski dijaški klub Vidašk, ki je bil tudi pobudnik za združitev z drugim klubom Soča. Strinjali so se, da sta dva nogometna kluba za tako majhno mesto preveč.

Novomeški nogometaši v eni od zadnjih sezon na stadionu v Kandiji (Vir fotografije: 100 let nogometnega Elana ob Krki)

NAJPREJ KRKA, NATO ELAN

Predstavniki obeh društev so se 19. februarja 1922 v Narodnem domu zbrali na ustanovnem zboru, ki ga je vodil tekstilni inženir Josip Medic, mlajši brat znanega novomeškega podjetnika Ivana Medica, ki je imel na Glavnem trgu tovarno perila. Razmišljali so, da bi društvo poimenovali Krka, Novo mesto, DSK (Dolenjski sportni klub) in še kako, na koncu pa je večina glasovala za ime po dolenjski lepotici, reki Krki. Za prvega predsednika je bil izvoljen Josip Medic, v pomoč mu je bil šestčlanski odbor, ki so ga sestavljali dijaki in študentje. »Nogomet je bil na začetku dejavnost izobražencev, šolanih ljudi,« pravi dr. Aleš Gabrič.

Kmalu po ustanovnem zboru so se v javnosti pojavile pripombe na račun izbranega imena, češ da v Novem mestu že obstaja organizacija z imenom Krka. Zdenko Skalicky, diplomirani kemik, ki so ga Novomeščani poznali tudi kot slikarja, je zato predlagal preimenovanje v Elan. Izhajal je iz tega, da je to pristen športni izraz, ki označuje ognjevitost in navdušenost, zato je popolnoma primeren za ime društva. Z njegovim predlogom se je večina strinjala, tako je bil poleti leta 1922 v kataster društev zapisan tudi Sportni klub Elan.

GOLNIK – OSOLNIK

Čeprav je bil nogomet med mladimi zelo priljubljen, ga nekateri starejši niso odobravali. Kot lahko preberemo v knjigi, je bilo igranje nogometa za novomeške gimnazijce strogo prepovedano, češ da ta igra odvrača učence od šolskega dela, da se preveč preklinja, kar slabo vpliva na njihovo moralo. Fantje, željni igre, so se znašli tako, da so postavili straže, ki so opozarjale, ko se je približeval kateri profesor. »Posebno so se bali profesorja Ažmana, ki je poučeval verouk,« je dejal Gabrič in ob tem povedal prigodo Bogdana Osolnika, nekdanjega novomeškega gimnazijca, kasneje pa politika, diplomata in publicista, ki jo je zapisal v svojih spominih. Ko so nekega popoldneva igrali nogomet, so zaslišali, da se jim približuje katehet Ažman. Vsi so se razbežali, le Osolnik je pokončno ostal v golu. Naslednjo uro pri verouku je bil poklican k tabli z besedami: »Zdaj pa naj se prikaže golnik – Osolnik.«

ELAN STUDIO D

Knjiga natančno opisuje, kako se je nogomet kljub nasprotovanjem ali pa zgolj negodovanju nasprotnikov novosti tudi v Novem mestu vse bolj uveljavljal. Tako kot v vse tedanje družabno življenje je tudi v šport ostro zarezala druga svetovna vojna in nogometni klub Elan je za nekaj časa prekinil delovanje. »Po vojni nekaj časa novomeški nogomet stopica na mestu, se ne razvija tako kot v drugih slovenskih mestih. Večinoma zaradi pomanjkanja infrastrukture. Kar nekaj časa nogometaši niso imeli niti enega stadiona. Mestna oblast jim je enega vzela, ni pa poskrbela za novega,« pove Gabrič. Po njegovih besedah se resno in kontinuirano delo v NK Elan začne ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja.

Kaj se je dogajalo z novomeškim nogometom po osamosvojitvi Slovenije, je v poglavju Zvezdni trenutki ali zgodba o neki iluziji podrobno opisal novinar Igor Vidmar. Klub se je kmalu preimenoval v Elan Studio D. Vlogo generalnega pokrovitelja je namreč prevzela regionalna radijska postaja Studio D, ki je bolj kot z denarjem pomagala z medijsko pojavnostjo. Novomeščani so v sezoni 1992/93 zaigrali v prvi slovenski nogometni ligi, v Novem mestu je vladala prava nogometna mrzlica. Klubska uprava je na široko odprla mošnjiček in v svoje vrste pripeljala številne okrepitve, saj zaradi slabega dela tako z mladimi nogometaši kot s člansko vrsto v preteklosti niso mogli sestaviti prvoligaškega moštva, v katerem bi pretežno igrali domači igralci.

NAVIJAŠKA SKUPINA TROTTERSI

Nogometaše je na tribunah spodbujala tudi navijaška skupina Trottersi. Bolj kot po navijanju so postali med Novomeščani znani po pijančevanju in razgrajanju, je v knjigi zapisal Vidmar, ki je med zbiranjem gradiva naletel tudi na zgodbo o tem, kako so Trottersi odšli navijat na tekmo v Maribor. Ker je eden od članov novomeške navijaške skupine želel popraviti izid na semaforju, kar seveda ni bilo všeč domači navijaški skupini Viole, se je med njima zaiskrilo že na tribunah, Viole pa so nato na mariborskih ulicah počakale avtobus s Trottersi, ga začele obmetavati s kamenjem in razbile šipo. V policijskem spremstvu so avtobus potem pospremili vse do Novega mesta.

Kaj vse je takrat doživel voznik avtobusa, ki je prevažal Trotterse, je v članku z naslovom Gola zadnjica sprožila plaz, ki je bil objavljen v Dolenjskem listu, opisal novinar Janez Pavlin. Nemir na avtobusu se je pojavil že po prvih kilometrih vožnje proti Mariboru. Trottersi so po pričevanju voznika Jožeta Pavlina želeli, da ustavi pred vsako oštarijo. »V bifeju v Celju so pred očmi mlade točajke ukradli velik pladenj s sendviči, spili nekaj piv in odšli, ne da bi plačali. Mimogrede so oropali še prodajalca zelenjave in pritekli na avtobus, v naročju pa so držali banane in breskve,« je pričevanje voznika povzel Pavlin. Trotterse so postavili na tribune nasproti mariborski navijaški skupini. »Pa ni nič pomagalo. Trottersi so začeli izzivati. Eden od jeznoritih Novomeščanov je slekel hlače in pokazal golo zadnjico ravno prav nabrušenim Mariborčanom. To je bilo dovolj, da se je vnel boj,« lahko beremo v članku, ki ga najdemo v knjigi.

Nekdaj zelo bojeviti fantje navijaške skupine Trottersi danes veliko bolj umirjeno kot v preteklosti spremljajo tekme novomeškega kluba, ki mu še vedno pravijo Elan. Zberejo se na travniku nad stadionom Portoval, velikokrat prižgejo tudi bakle v čast Elanu in v spomin na junaške čase Trottersov.

PELE SO PESTI

Novomeški nogometni klub je imel na začetku 90. let prejšnjega stoletja zelo velike ambicije, cilj je bil celo uvrstitev v katerega od evropskih nogometnih pokalov. A odnosi med domačimi in »kupljenimi« nogometaši so bili iz dneva v dan slabši, navaja Vidmar. Po bolečem porazu v polfinalu pokalnega tekmovanja s celjskim Publikumom so pred slačilnico, kot je v Dolenjskem listu takrat zapisal novinar Slavko Dokl, celo pele pesti.

PADLI NA DNO IN SE POBRALI

Zaradi vse večjih finančnih težav, v katere je klub zabredel z nakupom dragih okrepitev, je uprava leta 1993 sklenila pogodbo z novim pokroviteljem, novomeškim proizvajalcem izolacijskih materialov Krko Novotermom. Cilj je bil uvrstitev v sam vrh slovenskega nogometa, a rezultati so bili daleč od tega, zasedli so zadnje mesto na lestvici in izpadli v drugo ligo. S tem se je končalo »zvezdno« obdobje novomeškega nogometa, obdobje sanj o Evropi, obdobje, ko si je tekme pod Portoval prišlo ogledat tudi več kot 3.000 gledalcev, obdobje, ko so dres novomeškega nogometnega kluba nosili nekateri najboljši slovenski nogometaši, tudi reprezentanti, kot sta Primož Gliha in Dušan Kosič.

Novomeščani so v naslednjih letih izpadli celo v tretjo ligo in bili na robu propada. Novo vodstvo, ki v klubu ni iskalo le slave in si od njega obetalo denarja, je na novo začelo postavljati temelje. Spoznali so, da so za obstoj kluba pomembni dobro organizirano in strokovno delo z mladimi ter urejene finance. Za stabilnost kluba je bil ključen prihod novega generalnega sponzorja, tovarne zdravil Krka Novo mesto, je poudaril Vidmar. Danes se v Novem mestu igra dober nogomet, člani so v vrhu druge lige, kadeti in mladinci pa igrajo v prvi slovenski ligi.

NOGOMETNA ŠOLA POGNALA KREPKE KORENINE

Delo z mladimi je podrobno opisal Andrej Primc, ki je na predstavitvi knjige poudaril pomen Nogometne šole Portoval. Po njegovih besedah je pognala lepe in krepke korenine. »Nogometna šola Portoval je začela postavljati nove, čvrste temelje novomeškemu, predvsem otroškemu in mladinskemu nogometu,« v knjigi poudari Primc. Leta 2001 je začela delovati tudi Otroška nogometna šola Portoval, ki pa je ob izbruhu epidemije covida-19 pred dvema letoma ugasnila.

Knjiga kronološko povzame zanimivo stoletno zgodovino novomeškega nogometa. Avtorji, ki so se lotili tega izziva, so vložili ogromno časa, da so prišli do vseh podatkov in da so vse skupaj podkrepljeno s fotografijami strnili v zgodbo.

Članek je bil objavljen v 36. številki Dolenjskega lista 8. septembra 2022

Rok Nose