Film, ki je nastal za rešetkami: dokumentarec o življenju v zaporu na Dobu

19.9.2022 | 12:10

V Kinodvoru so 5. septembra premierno prikazali dokumentarec Dolina solz v režiji Boštjana Korbarja. Po besedah Matjaža Pikala, ki se je s Korbarjem podpisal pod scenarij, je film, ki prikazuje življenje zapornikov na Dobu, edinstven, saj je del širšega projekta, v okviru katerega je med drugim v zaporu vodil literarne delavnice in izvedel koncert.

Dogajanje filma, ki je bil prvič prikazan marca na Festivalu dokumentarnega filma (FDF), je postavljeno v največji slovenski moški zapor na Dobu. Film je nastal v okviru projekta Vključujemo in aktiviramo!, ki ga je na Dobu izvajala Javna agencija za knjigo RS in sofinancirala Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada. Kot je povedal Pikalo, je bil k petletnemu projektu, ki se je končal konec leta 2019, povabljen kot mentor za literaturo.

Omenjeni projekt je potekal tudi po drugih zaporih, Pikalo pa si je želel na Dobu izvesti tudi koncert. Svojo zamisel je delil s Korbarjem, ki pa je hotel o življenju zapornikov posneti film. Po pridobljenih dovoljenjih uprave zapora sta se lotila svojega filmsko-glasbenega projekta.

Pikalo je spregovoril tudi o literarnih delavnicah, ki jih je vodil v zaporu. K sodelovanju je povabil tudi druge umetnike, kot so Milena Zupančič, Miha Mazzini in Vesna Zornik, ki nastopa tudi v filmu. Povedal je, da je naletel na več "umetniških duš", ob čemer je omenil Feliksa Plohla, ki je pri Beletrini izdal roman o prestajanju zaporne kazni na Dobu z naslovom Vsi moji grehi.

Veliko zapornikov ima tudi likovni talent - likovne delavnice je vodila ilustratorka Samira Kentrić - je dejal Pikalo in ob tem poudaril, "da je največje vprašanje, ki se postavlja, kako ločiti umetniško dušo od kriminalca". Na to vprašanje bosta s Korbarjem odgovorila v naslednjem projektu, je napovedal Pikalo. Opozoril je še na zbornik, ki so ga izdali ob koncu projekta z naslovom Glasovi iz gluhih tišin.

Na vprašanje, kaj ga je najbolj presenetilo "pri delu" z zaporniki, je Pikalo izpostavil več stvari. Presenečen je bil nad slabimi bivalnimi razmerami v stari stavbi zapora, nad tem, da je v zaporu dovoljena gotovina, kar omogoča hazarderstvo in oderuško posojanje denarja. Zapornike je občutil kot občutljive in ranljive osebe, in bil vsakič hvaležen za srečanje z njimi, je še povedal.

Dokumentarec Dolina solz ob koncertu skupine Autodafe, ki poteka v zaporniški jedilnici, prikaže zgodbe treh obsojencev. Prvi je za zapahi zaradi umora, drugi je kriv spolne zlorabe in incesta, tretji zaporno kazen prestaja zaradi kaznivega dejanja goljufije oziroma gospodarskega kriminala. Pesmi Pikala in skupine Autodafe na temo morja dopolnjujejo idejo filma, ki na zapor gleda kot na otok, odmaknjen od družbe in civilizacije.

V filmu tako gledalec spremlja tri zapornike - Gregorja Cerkvenika, Andreja Bagarija in Petra Rakuša - ki na podlagi vprašanj, ki jim jih niso posredovali v naprej, razmišljajo tako o svojem kaznivem dejanju kot (so) bivanju v zaporu in izven njega, o svobodi, ljubezni in na koncu tudi o katarzi. Vsi trije zaporniki so sodelovali tudi na Pikalovih literarnih delavnicah v zaporu. Rakuš je bil s Pikalom soavtor glasbe.

STA