DL: Portret tedna - Alenka Černelič Krošelj

17.9.2022 | 14:00

»Ker sem etnologinja in je to moj način življenja, težko ločim, kaj je 'služba' in kaj je moje zasebno življenje, vse je prepleteno in tako mi je tudi najbolj všeč,« je v enem stavku povzela Alenka Černelič Krošelj, ki od junija leta 2014 vodi Posavski muzej Brežice, sicer pa je na najrazličnejše načine kot oseba, polna idej in želje po ustvarjanju, vpeta v lokalno okolje ter deluje v različnih stanovskih društvih na državni in mednarodni ravni.

»V našo vizijo smo zapisali, da je muzej prostor, v katerem se Posavske in Posavci ter vsi, ki pridejo k nam, srečajo s svojimi resničnimi zgodbami in z dediščino, ki osmišlja sedanjost in daje pogum za prihodnost. Radi uporabljamo besede, katerih avtorica je naša muzealska 'prednica' Iva Stiplovšek, ki je vabila: 'Vljudno vabljeni, nič siljeni', mi pa dodajamo vedno dobrodošli,« je poudarila. Brežiški grad, ki je dom muzeja že od leta 1949, je, kot pravi, izjemna »hiša«; zavedajo se, da je baročna Viteška dvorana odličen magnet za obisk, a hkrati vedo, da je treba dati še več. In dajejo več. »Najlepša pohvala je, da smo prijazni, odprti in da se vidi, da muzej diha z območjem. Tako sem najbolj ponosna na številna sodelovanja v Posavju in zunaj. Vsako leto se trudimo, da dajemo pomen tudi manjšim, bolj osebnim zgodbam, razvili smo lepo mrežo zunanjih sodelavcev, donacije so se močno povečale in uspelo je tudi odlično sodelovanje s prijateljem in z donatorjem muzeja Robertom Šupetom, ki je zaslužen za celovito prenovo in ureditve naše strokovne knjižnice,« je bila zadovoljna. Za muzejem so številni odmevni projekti, med otroki so zelo priljubljene Grajske dogodivščine med počitnicami, imajo Kino na grajskem dvorišču, sodelujejo z društvi, še posebej z Društvom študentov Brežice. »Zelo sem vesela, da se obnova Vodovodnega stolpa, gradbena in vsebinska, uspešno končuje, in ponosna, da nam je zaupano upravljanje,« je pridala Alenka Černelič Krošelj.

Pred kratkim je po dveh mandatih podpredsednice postala predsednica Skupnosti muzejev Slovenije, kar je, kot je dejala, velika čast, prinaša pa tudi nekaj dela, saj je skupnost zelo aktivna in vedno odzivna na vse, kar se dogaja v družbi. »Na muzealskem področju, ki je zame resnično sanjska služba, delujem še kot podpredsednica ICOM Slovenija (Mednarodni muzejski svet) ter ob tem tudi kot predstavnica Slovenije opravljam naloge predsednice regionalne alianse ICOM SEE (JV Evrope), tako da se trudim biti del slovenske in mednarodne muzejske skupnosti, kar pomeni več znanja in boljše delo,« je poudarila profesorica umetnostne zgodovine ter univerzitetno diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja, ki je tudi predsednica Slovenskega etnološkega društva, njene najljubše stroke.

Rada ima Brežice. Te so njen dom postale leta 1996. V mesto jo je iz Podbočja pripeljala ljubezen do moža Franca. Že vrsto leto je v svetu Krajevne skupnosti Brežice (KS), ki ga zdaj en mandat tudi vodi, med letoma 2010 in 2020 je bila predsednica Društva za oživitev Brežice, je članica Društva 1824, ki skrbi za vsebine in dogajanje v Slomškovem domu, in ne nazadnje tudi občinska svetnica. »V KS se trudimo vsako leto kaj dodati v mestu, pri čemer si želimo, da bi obsegala celotno mesto in za to si bom in bomo še bolj prizadevali. Zdaj je območje KS le staro mestno jedro in malo zunaj njega, mesto pa se ves čas širi. Občinska svetnica sem štiri leta. Izkušnja kaže, da se najprej učiš, gledaš, bereš, poslušaš, zato verjamem, da lahko naredim še več. Na letošnjih lokalnih volitvah bom znova kandidirala; upam, da bo naša Lista Ljudje za ljudi tudi tokrat uspešna.«

Naj dodamo, da je Alenka Černelič Krošelj, ki je konec julija dopolnila Abrahama (čestitamo!), še visokošolska učiteljica na Fakulteti za turizem Univerze v Mariboru. »To je res super,« meni in nadaljuje: »Tu imam neposredno možnost sooblikovanja mladih, ki so na začetku dolge profesionalne poti; pomembno je, da razumejo, poznajo in spoštujejo, kar je in kar ponuja dediščina. Z delom na fakulteti pa se učim tudi sama – dobim nove poglede, sodelovanja, kolege in prijatelje.«

Njena velika ljubezen je prepevanje. Poje že od nekdaj, najprej je pri očetu organistu Francu Černeliču v domači župniji skupaj z mamo Antonijo in s sestro Ivanko, v času srednje šole v Mladinskem zboru Veter v Ljubljani, od leta 1994 pa v Mešanem pevskem zboru Viva; slišati jo je mogoče tudi z brežiškega kora. Rada tudi šiva, pa ne le zaradi srednje šole, v kateri je hodila na smer modno oblikovanje, šivala je med študijem pa za otroke in vse naokrog, zdaj pa predvsem zase. Navdušena je nad knjigami, gledališčem, glasbo na splošno, potovanji, muzeji, kolesarjenjem, čeprav je tu, kot je ocenila, čista »mestna amaterka« in se s kolesom predvsem vozi v službo, po mestu in domov.

»Res sem hvaležna za podporo družine, tašče in tasta, saj za tako veliko raznolikih dejavnosti, ki jih imam in imamo, ne bi šlo brez njih, razumevanja, prilagajanja … Vesela sem, ker ima vsak v družini svoje talente in interese. Čez vikend se že leta vozimo in obiskujemo različne tekme. Hči Leda je bila skakalka s palico, zdaj pa z družino živi v Novem mestu, sinova Vito An in Jazon pa sta si izbrala košarko. Tudi mož Franc je trener, zet Domen Zevnik pa profesionalni trener košarke,« je še dodala. Ja, dolgčasa v tej družini res ne poznajo.

Članek je bil objavljen v 31. številki Dolenjskega lista 4. avgusta 2022

Mojca Žnidaršič