DL: Naša naravna dediščina - O vragu iz Kobiljače

10.9.2022 | 11:50

Slikovit vhod v jamo (Foto: A. Hudoklin)

Pod jamo Kobiljačo je na hrvaški strani reke Kolpe nekdaj klopotal mlin. Samotni mlinar je neke jesenske noči nalovil polhe in jih pekel nad žerjavico. Zadišalo je po dolini in sline so se pocedile samemu vragu, ki je tisti čas prebival v jami Kobiljači. Hitro je skočil v Kolpo, si nalovil žab in jih začel peči na mlinarjevem ognju. Hudobec je držal palico z žabo nad slastnim mlinarjevim polhom, da je žabja mast kapljala nanj. Mlinar se je ujezil in odganjal vsiljivca. Ko besede niso zalegle, ga je s pečenim polhom udaril po licu, da je zacvrčalo. Hudič se je ujezil, iz maščevanja pa si je oprtal največjo skalo z mlinarjevega jezu na hrbet in jo odnesel nad Špeharje do Zglavnika. Še danes je tam, na njej pa so vidni odtisi oprtačev. Zgodbo sta mi povedala Peter Madronič in Franc Horvat iz Daljnih Njiv pred tridesetimi leti ob obisku jame.

Kobiljačo najdete na levem rečnem bregu pod vasjo Špeharji. S 360 m je ena daljših izvirnih jam ob Kolpi. Ob prelomu jo je oblikoval manjši vodni tok. Prostoren vhodni rov, oblikovan med skladi apnenca, po 40 m pripelje do plitvega jezerca, pri katerem se razcepi v pritočni in odtočni rov. Oba sta nastala ob vertikalnem prelomu in sta zaradi ožin težko prehodna. Pritočni rov se usmerja proti severu in se po 150 m zaključi v sifonskem jezercu. Voda od tu sifonsko odteka v odtočni rov in naprej v izvir pod jamo, ob povodnji pa preplavi jamo. Zasiganost je skromna, prevladujejo erozijske stene. Za ogled je primeren le vhodni rov, preostali deli pa v spremstvu jamarjev. Zanimivo je tudi ime jame – Kobiljača. Osnovo imena »kobila« v tem primeru verjetno lahko povežemo z oporniki lesenih mostov, mostno kobilo; take kobile so včasih postavljali tudi pri obnovi jezov.

Članek je bil objavljen v 31. številki Dolenjskega lista 4. avgusta 2022

Andrej Hudoklin, Zavod RS za varstvo narave