DL: Podobe svetov - Gank na Narplu ni angleško okno

4.9.2022 | 19:30

Franc Češek je rad razkril nekaj svojih vrtnarskih skrivnosti.

Kje rastejo najlepši gorenjski nageljni?

Cinija, enaka med enakimi na cvetlični gredi

Korl

Prijatelji

Iz vršičkov (nageljnov) Franc vzgoji nove sadike.

Limone tu uspevajo izjemno dobro.

Za okras in kajpak za ptice

»Gorenjce je treba vprašati, kje rastejo najlepši gorenjski nageljni. Veste, kje? Na Dolenjskem,« se je pošalil Franc Češek z Narpla (nad Krškim). Ampak to, da so »najlepši« na Dolenjskem, ni šala. Res so lepi nageljni na Narplu na tistem ganku: kako košati so in koliko cvetov imajo! Franc je njihov vrtnar.

Srečanje z njim je bilo povsem naključno. Dva, eden od njiju je tokratni pisec, sta se v nedavnem poznem poletnem popoldnevu peljala mimo Češkove hiše na Brezovsko goro, pa nista točno vedela, kako doseči ta cilj. Franc je na domačem dvorišču ravno urejal gredo, najbrž to, ali pa strigel živo mejo in je prijazno povedal, kod vodi prava pot. »Izgubljena na Narplu« sta se potem odpeljala naprej, se pravi skoraj, ne pa v resnici odpeljala, kajti ob hiši, pri kateri je bil Franc, se je pred njima odprl prizor, ki vsakemu ljubitelju rož ustavi korak, če pa je človek v avtomobilu, preprosto ustavi vozilo, izstopi in reče: »Opazujem vaše lepe rože. Si jih lahko ogledam od blizu?« Točno tako se je zgodilo ob omenjenem bližajočem se sončnem zahodu in nepričakovanima gostoma je Franc potem prijazno odgovoril: »To tu ni še nič. Pojdita z menoj, bosta videla tisoč cvetov.« In smo šli tja, in tam cveti, ohoho, res zelo veliko rdečih cvetov gorenjskih nageljnov gori na ganku.

»Vi skrbite za te nageljne?« je bilo vprašanje, ki ga za podobne trenutke popolnega presenečanja predlaga tudi učbenik, če tak učbenik obstaja. »Ja, jaz,« je povedal nekaj, kar je zanj že dolgo časa, trideset let, kot se je izkazalo pozneje, samoumevno, naključnima gostoma pa se sožitje moža in neštetih cvetov nageljnov ni zdelo vsakdanje.

Za tako kuliso cvetočih nageljnov namreč ne bi pričakovali moške roke. Franc je povedal, da se pri njih pri hiši pač on ukvarja z rožami.

Ko se nagelj podaja v rast, se roži to dogaja po naravni, tisoče in tisoče let stari zakonitosti, ampak Francu večdesetletno ukvarjanje z njimi omogoča, da nageljne v njihovi naravni drži opazno vzgaja po svojih merilih za lepoto cvetja. »Odlomim vrh in nagelj je potem košat, sicer ima dolgo steblo,« je rekel in o tem še povedal, da iz odščipnjenih vršičkov vzgaja nove sadike.

Nageljni kot da so z ganka opazovali naključno zgodnjepopoldansko troedino ljudsko podobo: dva človeka, ki sta se predvsem čudila, in enega, ki je pripovedoval, vsi pa so si bili pri tem edini, da je delo z rožami svetu v lepoto in človeku v razvedrilo in zadoščenje. Franc je govoril še o drugih rožah. Teh raste na Češkovem dvorišču veliko vrst in cvetijo in dehtijo, človeku so vir lepotnega užitka, čebelam, in kar je še takih naravnih obiskovalcev cvetov, pa očitno izdaten vir hrane.

Na tem dvorišču se nekako srečujejo zemeljski pasovi: gorenjski nageljni, ki jih Franc pusti pozimi zunaj do minus deset stopinj Celzija, šele če je bolj mrzlo, pa jih pospravi noter, spominjajo na alpski svet. Znamenje toplih krajev so na primer limonovci, ki tudi dobro uspevajo in izdatno rodijo v Frančevem »arboretumu«, v katerem je imel včasih tudi sto cipres, za katere je iz svojih prvih za vse naslednje vzgojil sadike sam.

Franc je tudi vrtičkar, in tako ima rad opraviti s solato, z radičem in drugim takim za domačo rabo. Bilo bi nekako nedostojno do kokoši, če bi jih obšla tale zgodba, ki sicer temelji na rožah, s poudarkom na nageljnih.

Biti kokoš je povsem nekaj drugega kot biti domači zajec. Toda ali si prvo ali si drugo, Franc Češek z Narpla te spoštuje in ti postreže z menijem, kakršen se spodobi za tvojo naravno vrsto. Kokoši bodo tu nedvomno dodale, če jim bo dano poklepetati o življenju na krškem podeželju, da je koruze pri Francu na voljo dosti dosti več kot samo nekaj storžev, ki, pisani, kot jih je dala ena zadnjih letin, krasijo nadstrešek nad cvetočim gankom. Približno štiristo let po tistem, ko so iz Amerike pripeljali koruzo v Evropo, namreč že vrsto sezon koruza raste z jasnim razlogom tudi tu na Narplu.

Že večkrat omenjeni gank, ta leseni pokriti hodnik pri Češkovih, in lesene stopnice, ki vodijo nanj, je Franc naredil, kot se reče, za hobi. In izdelek tu hvali mojstra, o to pa. Natančnost in veselje do dela vejeta iz tega lesenega sestava in obojega se je Franc mogoče navzel že kot otrok pri mami. Bila je znana in cenjena šivilja, za natančno izdelavo izučena v Zagrebu pri mojstrici, ki je oblačila hrvaško gospodo – in to pove dovolj. Še drugo je, da ko človek dela z lesom, je nekaj natančnost, drugo pa je moč, da primeš težek moral.

Pridržati kos lesa Francu ni težko, saj je bil športnik: rokometaš in nogometaš, kot je med drugim povedal tam pod svojim cvetočim gankom.

To je bilo letos. Tistega leta, ko je imel šestnajst let, pa je začel delati v Krškem v tovarni papirja. Poklicno kariero je potem nadaljeval kot voznik tovornjaka. Vozil je. Bil je dan in bila je noč, on je vozil. Kabina tovornjaka in v njej listek s točno določenim dnevom dostave v neznani svet, in on, v samoti noči in zimi severa in pripeki vročega poletja, sam z mislijo na trenutno nujno šofersko nalogo in na gorenjske nageljne doma na ganku, je vozil, in je bila Nemčija in je tako bila skoraj vsa Evropa po dolgem in počez in še malo dlje. Dvanajst let je bil voznik. Vendar ne obžaluje na tisoče kilometrov poti: videti svet – to je tudi nekaj!

Na teh poteh je bil tudi v Angliji. Ne palače, ne bogastvo, nabrano v kolonijah, ne blišč velemesta, nekaj drugega se mu je vtisnilo v spomin, tako da je to omenil tudi v tem popoldnevu na domačem dvorišču v pogovoru z dvema, ki sta iz novomeškega Podgorja po ovinkih potovala na Brezovsko goro. Tako je dejal: »Videl sem, da Angleži nimajo rož na oknih. To sem bil pa razočaran.«

Članek je bil objavljen v 30. številki Dolenjskega lista 28. julija 2022

M. Luzar