DL: Portret tedna - Iztok Može

29.8.2022 | 12:10

»Počaščen sem, da sem ob letošnjem občinskem prazniku prejel zlati grb Občine Žužemberk, še bolj pa sem vesel, da sta se letos začeli uresničevati tako dolgo pričakovani prenova in dograditev nekdanje Auerspergove železolivarne na Dvoru. To so bile sanje mnogih že desetletja,« je poudaril Iztok Može z Dvora. Pravzaprav je s tem končal družinski projekt, za katerega sta se v preteklosti zavzemala že njegov ded Dušan in oče Franc.

Oba sta si prav tako kot Iztok vseskozi prizadevala za razvoj kraja in mu že v zibel položila ljubezen in spoštovanje do zgodovine, poseben odnos do zapuščine ene največjih železolivarn v nekdanji avstro-ogrski monarhiji pa tudi s tem, da so si Možetovi dom uredili v njeni upravni stavbi. To je praded Franc kupil od Auerspergov leta 1901. V njej so gostili veliko znanih Slovencev, ki so s svojimi zgodbami in prigodami burili domišljijo mladega fanta.

Iztok je bil tako od leta 2018 v veliko podporo in pomoč zdajšnjemu županu Jožetu Papežu, ko so v Ljubljani potekali pogovori o njeni prenovi, še posebej se je zavzel v času, ko so se do podpisa pogodbe decembra lani zamenjali kar trije kulturni ministri in tri vodje projekta. »Zdaj, ko je prenova tega izjemnega spomenika državnega pomena, ki jo vodi in financira Ministrstvo za kulturo, v polnem zamahu, se tudi za nas krajane in občino začenja tisto pravo delo, da bomo na ta prostor navezali tudi druge projekte, ki bodo Dvoru, občini Žužemberk in Suhi krajini prinesli nekaj novega predvsem v turistični ponudbi.« 47-letni Iztok je prav tako pomagal, da je Dvor pred tremi leti dobil bankomat.

Ker ga, kot že zapisano, zgodovina zelo zanima, se je med epidemijo covida posvetil raziskovanju Kočevskega roga in porušenih kočevarskih vasi, ker svoje poznavanje rad širi med ljudmi, je tako postal priložnostni vodnik po njem. Pod okriljem dvorskega kulturnega društva, ki ga sicer vodi njegova žena Vesna, načrtuje pogovor z zgodovinarjem Blažem Štangljem, ki je v magistrskem delu opisal delovanje bolnišnice Ajdovec, ene od skritih postojank Slovenske centralne vojno-partizanske bolnišnice (SCVPB), ki je delovala v Kočevskem rogu. V njej so, kot je povedal Može, prvič preizkusili penicilin v Sloveniji. Kot dejaven član kulturnikov je nepogrešljiv pri pripravi dogodkov in s svojimi idejami pripomore k raznolikosti programa, bil je tudi eden pobudnikov za ustanovitev Mešanega pevskega zbora Dvor.

Iztok Može je človek, ki si ga želiš imeti v svojem okolju. Vedno je pripravljen pomagati in dokaz za to so tudi sledi, ki jih pušča na svoji življenjski poti. Kot najstnik je prevzel vodenje Športnega društva Fužina Dvor in bil njegov predsednik več kot dvajset let. V tem času je društvo uredilo igrišče, na katerem ima še danes treninge in tekme. Organiziral je občinsko košarkarsko ligo na Prevolah, še vedno pa skrbi za smučarske izlete in tako marsikomu omogoči, da se vsaj enkrat na leto preda smučarskim užitkom. Je tudi član Prostovoljnega gasilskega društva Dvor, zdaj že nekaj časa ni več med operativci, a če je treba, se odzove. Tri mandate je sooblikoval občinsko politiko, leta 1998, ko je prvič sedel v svetniške klopi, je bil eden najmlajših občinskih svetnikov v Sloveniji, po vlaganju pobud in predlogov v korist ljudi pa eden najdejavnejših v občinskem svetu.

Ker zna prisluhniti ljudem, so zaposleni v Zavarovalnici Tilia – je namreč zavarovalniški agent – v njem prepoznali človeka, ki bi se lahko bojeval zanje in zastopal njihove pravice v postopkih pripojitve k Zavarovalnici Maribor in s tem nastanku Zavarovalnice Sava. Tako je podpredsednik novomeškega sindikata.

Družina mu veliko pomeni, žena Vesna mu je v veliko podporo pri vseh njegovih akcijah, ponosen je na 21-letno hčer Ano in 19-letnega sina Roka. Pove še, da rad hodi, dela v vinogradu, kar nekaj časa pa preživi tudi v gozdu. »Za ogrevanje naše hiše, ki je tudi spomeniško zaščitena, saj sodi v območje dvorske železolivarne, moramo vsako leto napraviti od 50 do 60 metrov drv. Da bo vse tako, kot mora biti, sem opravil tečaje za sečnjo in spravilo lesa,« pristavi Iztok Može in smeje doda: »Na naši parceli sredi gozda imamo celo ruševine cerkve, na Dvoru pa smo do pred kratkim imeli partizanski spomenik. Najbrž smo bili edina družina v Sloveniji, ki je imela cerkev in partizanski spomenik.«

Članek je bil objavljen v 29. številki Dolenjskega lista 21. julija 2022

Mojca Žnidaršič