DL: Primorec v Beli krajini - Petnajstkrat je obkrožil zemeljsko oblo

24.8.2022 | 14:15

Avtoštopanje je pravzaprav način življenja, pravi Miran Ipavec. (Foto: M. G.)

Med potovalnimi spomini (Foto: M. G.)

Kaj več potrebuje štopar? Sanje, da bo spal pod pomarančnimi drevesi, so se mu uresničile. (Foto: M. G.)

Nekatera mesta, države, v katere je potoval. (Foto: M. G.)

Po dveh letih covidnega premora je spet vrata odprl Avtoštoparski muzej, ki ga na kolesih 35-letnih doživetij in prigod po širni zemeljski obli od leta 2014 pelje Miran Ipavec, še vedno aktivna slovenska avtoštoparska legenda. Po Kanalu ob Soči, Ljubljani, Bledu, Piranu, Kopru, Gradišču ob Soči (Italija) in Tolminu se je nedavno ustavil tudi v Metliki, kjer je razveseljeval in zabaval domačine in številne turiste, ki se hladijo ob prelepi reki Kolpi.

»Zakaj ravno v Metliko? Odgovor je preprost. V to pokrajino, ki mi doslej ni bila dovolj znana, me je pravzaprav privabila srčnost lokalnega okolja, najprej župana in njegove uprave. Izrazil sem željo, da bi prišel, oni so dejali, da lahko, ne bo nobenih težav.« Zgovorni Primorec, tudi nekdanji župan Kanala ob Soči, je pokazal na komaj verjetne številke, ki jih prav tako pelje v prvem avtoštoparskem muzeju na svetu: od leta 1984 pa do 2019 je preštopal 517.150 kilometrov, kar je več kot 15-krat okoli zemeljske oble, in bil v 45 državah sveta. Pri tem je v enem dnevu največ prepotoval 1.800 kilometrov, v enem avtomobilu se je, in sicer dvakrat, najdlje peljal 1.130 kilometrov, največja izmerjena hitrost pri vožnji pa je znašala 280 kilometrov na uro, pripoveduje. V enem letu je z avtoštopom prepotoval kar 37 tisoč kilometrov. Rekord v čakanju na nadaljevanje poti znaša enajst ur, ima pa tudi rekord, ko je v štirih dneh prepotoval sedemnajst držav.

Pravi, da je bila mati vseh potovanj prva pot, na katero se je podal 24. septembra leta 1984, ko se je odpravil v Pariz, na koncert legendarne britanske rokovske skupine Queen. V Franciji je, tudi z ogledom evropskega prvenstva v nogometu, ostal vse do 12. januarja 1985.

V muzeju lahko vidimo zvezke s kraji iz evropskih držav, kažipote s cest in križišč (gre za naslove poglavij iz knjige), vrče in kartonaste podstavke za pivo, veliko zbirko žličk za sladoled pa značk, žogic za namizni tenis, punčk v narodnih nošah, ogromno je nogometnih šalov, vstopnic za koncerte, športna tekmovanja in muzeje. Lahko občudujemo maskote z velikih tekmovanj, zastave, krožnike, miniaturne ladjice, sladkorčke za kavo, barvite listke za mestni promet, karte za trajekte, skratka, občutimo Evropo in svet v malem. Seveda so na ogled zemljevidi s svetovnimi rekordi v tekmovalnem avtoštopu in njegove popotniške knjige, tudi pravkar izdan ukrajinski prevod knjige Boni in Muci iščeta živali, ki govori o desetih živalih v besedi Slovenija. 500 slikanic bo podaril ukrajinskim begunskim otrokom, da se jim nekoliko oddolži za gostoljubje na potovanjih po njihovi domovini.

Ne le kot vsevedni potnik, tudi ko je bil župan ali zaposlen v avtomobilski industriji, je na službeno pot odrinil z dvignjenim palcem in nahrbtnikom s »civilno obleko« in je praviloma vsakič tudi do tisoč kilometrov daleč pravočasno prišel na cilj. »Ko bom nekoč star in bolehen v domu za starejše občane, bom vstal iz postelje, se oblekel, vzel črn dežnik in se skrivaj pretihotapil mimo vratarja. Kot v starih časih se bom postavil ob rob ceste in začel ustavljati avtomobile. A tokrat ne bom izbiral smeri. Odšel bom daleč proč, tja, kamor me bodo odpeljali naključni dobrotniki. In rekel si bom, da je prišel čas za poslednji novembrski dež, za zadnji November Rain,« je odlomek iz ene izmed njegovih številnih knjig, Moja prva svetlobna sekunda.

Članek je bil objavljen v 29. številki Dolenjskega lista 21. julija 2022

M. Glavonjić