DL: Portret tedna - Mitja Pelko

2.8.2022 | 09:20

Mitja Pelko (Foto: Boštjan Pucelj)

»Delati v tovarni, a vstopati v njene prostore vsakič znova ob pogledu na novo razstavo, imeti knjižni sejem, na katerem so predstavljene vse knjige, ki v Sloveniji izidejo v tekočem letu, imeti knjižno zbirko, prepevati s sodelavci po veliko glasbenih odrih, organizirati obiske koncertov, se družiti na ustvarjalnih delavnicah, prisluhniti Prešernovim in Borštnikovim nagrajencem, ki brez zadrege, z veseljem in vedno znova prihajajo v Krko, tovarno zdravil, ni povsem samoumevno.« To so bile besede Mitje Pelka, ki zadnjih dvajset let vodi Kulturno-umetniško društvo Krka, na proslavi ob polstoletnem jubileju.

Če je bilo pred petdesetimi leti to, da ima tovarna svoje kulturno-umetniško društvo, svoj pevski zbor, da organizira razstave in celo knjižni sejem, nekaj običajnega, skoraj samoumevnega, so prišli časi, ko so novoustoličeni lastniki produkcijskih sredstev v tem videli samo neproduktivno zapravljanje denarja in časa zaposlenih. Danes tudi veliko novodobnih kapitalistov že razmišlja drugače in take dejavnosti spodbujajo, saj krepijo tako imenovani timski duh, ki nedvomno pozitivno prispeva tudi k produktivnosti in uspešnosti podjetja.

Mitja Pelko je Novomeščan. Rojen je sicer v Brežicah, od koder so njegovi stari starši, a vse življenje je živel v mestu ob Krki. Kri ni voda, pravi. Od staršev se je navzel taborniškega duha in ljubezni do kulture, od očeta, dolgoletnega direktorja proizvodnje Krkine Kozmetike, veselja do kemije, od mame Jelene, legendarne mentorice fotografskega krožka na Osnovni šoli Katja Rupena, od koder je prišlo več vrhunskih fotografov, pa fotografske strasti. V gimnazijskih letih je bil zelo globoko v fotografiji, bil je tudi tehnični urednik in urednik fotografije pri legendarni novomeški reviji Valj, ki jo je izdajal občinski odbor takratne Zveze socialistične mladine Slovenije, v njej pa so v uredništvu sedeli med drugim tudi Gregor Golobič, Matjaž Berger, njegov brat Stojan Pelko pa brata Andrej in Igor Lukšič. Ob koncu gimnazije je bil že odločen, da bo šel študirat fotografijo, a bi moral oditi v tujino, zato je raje ostal doma in šel po očetovi poti. Oče Andrej je bil eden izmed prvih treh Krkinih štipendistov, v Krki pa je potem delal do upokojitve. Tudi Mitji kaže, da se bo zgodilo tako.

Čeprav se na koncu ni odločil za študij fotografije, je med študijem intenzivno fotografiral tudi za različne naročnike, med drugim za Dolenjski muzej, zelo dejaven pa je bil tudi v skupini novomeških fotografov, ki je pod vodstvom Bojana Radoviča vodila fotogalerijo. Leta 1993 je diplomiral in se tako kot nekoč oče zaposlil v Krki, na področju biotehnološkega razvoja, na specializacijo pa so ga poslali v Köbenhavn. Prebivanje na Danskem je močno vplivalo na njegov pogled na svet. Po dvanajstih letih dela na področju biotehnologije se je preselil v službo za industrijsko lastnino in se začel ukvarjati s patenti, z zaščito lastnega znanja, s področjem iskanja neodvisnih rešitev in obrambe teh, kar počne še danes.

Kmalu po prihodu v Krko se je na pobudo takratne direktorice Kadrovsko-pravnega sektorja Marjete Potrč vključil v delovanje KUD Krka, predvsem v njegov galerijski del, leta 2002 pa mu je Janez Bernik predal predsedniško mesto. Krko so v 68 letih obstoja vodili trije direktorji in vsi trije so imeli posluh za kulturo. Težko bi našli podjetje, v katerem imajo vsak mesec novo likovno ali fotografsko razstavo, pevski zbor, oktet, gledališki klub in bi vsako leto pripravili knjižni sejem. »Vse to ni samoumevno. Šele če bi vse to ukinili, bi opazili, da nam nekaj manjka. Kdo bi rekel, da vsega tega ne bi bilo, če Krka ne bi bila tako uspešna. Jaz pa mislim, da je Krka tako uspešna ravno zaradi tega, ker to ima,« meni Mitja Pelko.

Po dvajsetih letih vodenja KUD Krka pravi, da se kulture ni naveličal, a bo treba razmišljati tudi o nasledniku. Dela ni malo in vse to kot tudi drugi člani društva počne ljubiteljsko. »Kakšen telefonski pogovor že opravimo tudi med delovnim časom, a za večino obveznosti porabim svoj prosti čas, kar ne bi šlo, če ne bi imel take podpore žene Alenke in otrok,« pravi Mitja Pelko, ki ima še eno strast – rekreativno košarko, ki jo igra že vse od dijaških let.

Članek je bil objavljen v 25. številki Dolenjskega lista 23. junija 2022

Igor Vidmar