Ljudje ob Kolpi: Dragojila Milek

22.7.2022 | 09:50

Ljudje ob Kolpi: Dragojila Milek
Ljudje ob Kolpi: Dragojila Milek
Ljudje ob Kolpi: Dragojila Milek
Ljudje ob Kolpi: Dragojila Milek
Ljudje ob Kolpi: Dragojila Milek

Karolina Milek – Dragojila, učiteljica, pesnica
Rojena 11. novembra 1850 v Zalogu (pri Ljubljani), umrla 22. julija 1889 v Ljubljani

Dragojila, umetniška duša in učiteljica – kot je svoje krstno ime spremenila Karolina je poznana tudi kot muza poeta Simona Gregorčiča,goriškega slavčka.

Rodila se je na Martinovo leta 1850 v družini nižjega stražnika na Ljubljanskem magistratu Petra Mileka in matere Katarine (rojene Leban).

Za tisti čas je dobila idealno izobrazbo, saj so deklice imele še manj možnosti od dečkov, da bi obiskovale šolo. Šolo je obiskovala pri ljubljanskih uršulinkah, za učiteljsko službo pa se je usposabljala v šoli zasebne učiteljice Julije Moosove, saj učiteljišča za dekleta takrat še ni bilo. Poleg slovenščine in nemščine je tekoče govorila tudi francosko in italijansko in za tisti čas tudi sicer veljala za zelo izobraženo. V Kobarid je prišla kot prva učiteljica leta 1872, ko je bil Simon Gregorčič tam že kaplan. Sorodni duši sta se hitro zbližali in skupaj sta organizirala različne prireditve in prebudila čitalniško delo.

Njun odnos je vzbudil med ljudmi reakcijo in župnik Andrej Jekše je predlagal škofu Gregorčičevo premestitev in zamenjava s kaplanom v Braniku se je takoj izvršila.

Sloves, 8. junij 1873


Došel tedaj je oni čas,
Ko se ločiti nama je:
Da zadnjič vidim tvoj obraz,
Občutim živo to gorje.
Le z Bogom mi tedaj odrini,
Tje, kamor ti dolžnost veli.
Naj angelj v novej domovini
Zaželjen mir ti podeli.
Po novih hodil boš ravninah,
Zrl marsiktero rožico,
V zelenih, vedi, le planinah,
Si najdeš rožico zvesto.
Usliši, prošnjo Ti o Bog,
Obriši milostno solze,
Uteši vsem nam stok in jok:
Tolažbe svit prisij v srce!

Pesem naj bi domnevno nastala po njunem izletu do izvira Nadiže, ko sta se po vsej verjetnosti tudi edinkrat poljubila. Potem sta si še dolgo dopisovala, a srečala se nista nikoli več.

Simon Gregorčič je Dragojili odgovoril s pesmijo »Ohrani Bog te v cveti!«, ki mu jo objavi Zvon, podpisal pa se je s psevdonimom Bojan. Ko jo je uglasbil Gustav Ipavec je dobila novo prepoznavno ime - »Planinska roža«.

Svoji muzi in edini ljubezni je Gregorčič napisal tudi druge pesmi: Cvete, cvete pomlad, Dobre starke umne glave, Enkrat te v življenji sem videl samo, Kropiti te ne smem, Megla pade na ravnine, Ne zveni mi, Nikar, nikar se me ne boj, Stoji v planini vas in Ti meni svetlo solnce. Žal je bila njuna ljubezen obsojena na nesrečen konec, saj je duhovnik zavezan celibatu, učiteljice pa so takrat s poroko izgubile pravico do poučevanja.

V šoli je bila zelo delovna in je organizirala tudi pouk ročnih spretnosti ter izvajala krožke za odrasle, režirala pa je tudi igre v domači igralski skupini. Opravljala je tudi naloge tajnice Kobariške čitalnice. Naročena je bila na številne literarne liste takratnega časa, saj jih skromna čitalnica ni premogla. Tudi sama je pisala v nekatera glasila in se podpisovala s psevdonimi. Ko je pisala za Vertec, je bila Petrovna, Črnogorka pa v Ljubljanskem zvonu. V Kobaridu je ostala do leta 1888, ko je bila na lastno željo premeščena v Podzemelj v Beli krajini, saj je takratni ravnatelj Ivan Barle uspel enorazredno šolo spremeniti v dvorazrednico. A je tam učila le nekaj mesecev, saj je bila zaradi bolezni (huda tuberkuloza) upokojena in kmalu umrla v Ljubljani pri starših. V Podzemlju je živela v zelo skromnem učiteljskem stanovanju, kar je gotovo pospešilo slab potek bolezni, do katere je bila družina očitno nagnjena, saj so zaradi tuberkuloze umrli tudi trije bratje.

Ohranjena so le pisma in pesmi, ki jih je pošiljala Simonu in skupnemu prijatelju – pesniku Josipu Cimpermanu (za pesem Sloves je zapisal precej ne-prijateljski komentar: »da je zložila eno šušmarijo«). Sestra Viktorija (prav tako učiteljica) je ostala pisma uničila. Družina in okolica se je namreč zgražala nad njenim odnosom s Simonom Gregorčičem in so s tem očitno želeli zakriti ta madež. Ohranjen je tudi zvezek pesmi in zapiskov, ki ga hrani NUK.

Poleg dela učiteljice v Podzemlju jo na Belo krajino veže tudi dejstvo, da je bil njen oče doma iz Gribelj.

Boris Grabrijan

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava