DL: Polži - Da bi jih omejili, jih moramo poznati

15.7.2022 | 14:00

Vrtnarjem, vrtičkarjem in kmetom največ škode povzročajo polži golači, med katere sodi tudi rdeči lazar. (Foto: M. L. - S.)

Zatiranje ni hitro in preprosto opravilo, zanj pa se morajo odločiti vsi na območju prerazmnožitev – Najbolje je, da kombiniramo več načinov hkrati, da so učinki dolgoročni in že v naslednjem letu

Za vrtnarje in vrtičkarje, še posebno tiste, ki prisegajo na povsem naravno pridelavo vrtnin, so lahko polži prava nočna mora, kar precej škode pa lahko naredijo tudi kmetom, ki v preteklosti polžem niso posvečali veliko ali pa sploh nobene pozornosti. Zatiranje in uničevanje polžev oz. preprečevanje njihove prerazmnožitve, saj so, ne nazadnje, polži tudi koristni, je zato potrebno, da bi bili pri tem lahko uspešni, pa moramo, kot pravijo strokovnjaki, vsaj malo poznati biologijo, razvoj in razmnoževanje polžev.

Kmetijska svetovalka za zelenjadarstvo na KGZS – Zavod Novo mesto Natalija Pelko pravi, da nam boljše poznavanje biologije polžev olajša njihovo številčno zmanjšanje v naravi. Polži skupaj z deževniki prispevajo k tvorbi humusa ter odstranjujejo različne rastlinske in živalske odpadke, prehranjujejo se tudi z lišaji, algami in z glivami, zato jih z zatiranjem ne želimo popolnoma uničiti, ampak zmanjšati njihovo škodljivost.

RAZNOLIKOST

V prvi vrsti vseh polžev ne gre metati v isti koš. Družina polžev s hišicami, med katerimi so najpomembnejše vrste vinogradniški, vrtni in gozdni polž, je za kmetijstvo v Sloveniji skoraj neškodljiva. Med najbolj škodljive vrste pa sodijo polži golači, ki so brez hišic in jih uvrščamo v dve družini: družino lazarjev, iz katere sta pri nas najbolj pogosta veliki rdeči lazar in španski lazar, ter družino slinarjev, kamor sodijo mrežasti, veliki in poljski slinar.

Zelo raznolik je tudi življenjski prostor polžev. Živijo v živih mejah, na vrtovih, njivah, livadah, v gozdovih in močvirjih vse do nadmorske višine 1800 m. Običajno podnevi spijo na stalnih mestih v špranjah v zemlji, pod kamenjem, lesenimi trohnečimi deskami, v premokrem kompostu z veliko ostanki hrane, v živih mejah …, na prosto pa prilezejo zvečer, ko se zrak ohladi in se zaradi toplote tal pojavi rosa. V deževnem in vlažnem vremenu jih najdemo na prostem tudi podnevi, ko objedajo rastline, aktivnejši pa so med rednimi padavinami.

POZNAVANJE BIOLOGIJE

Polži se izvalijo iz jajčec, ki jih samica leže v zemljo z nastopom krajših jesenskih dni oz. daljših noči in nekoliko nižjih temperatur (od 15 do 18 °C). Polži golači, katerih življenjska doba je od 1 do 5 let, proti koncu poletja odložijo v različne razpoke, vdolbine in votline v rahlih vlažnih tleh od 30 do 300 jajčec, ki so v gnezdu spravljena na kup, da tako lažje prezimijo. Iz jajčec, ki so bele barve, se spomladi z nastopom višjih temperatur in primerne vlažnosti izvalijo polži. Prvi polži se včasih izvalijo že marca, intenzivno izleganje pa se začne aprila in poteka tudi maja. Skozi sezono se izleže več generacij polžev, ki se hitro množijo. Kot pravi Pelkova, je najprimernejši trenutek za zmanjšanje populacije polžev med zaleganjem jajčec.

PRERAZMNOŽITEV

Množično pojavljanje polžev in povečanje škode je po milih zimah, vlažni pomladi in poletju, manj škode pa je pričakovati po zimah z nizkimi temperaturami, suhi pomladi in poletju. Razlog za nenadno prerazmnožitev polžev je tudi njihova lastnost, da so prilagodljivi jedci. Njihova prehrana je v večini sestavljena iz rastlinskih hranil. V povprečju v 24 urah pojedo hrane za do 50 odst. lastne teže, torej tudi do 10 g rastlinske mase na noč, od tega približno 60 odst. sveže rastlinske hrane, 35 odst. odmrlih rastlinskih snovi in 5 odst. beljakovinske hrane živalskega izvora. Zaradi hrane se ponoči premaknejo tudi do 10 m in se proti jutru siti vrnejo na stalno mesto prenočevanja. Kot pravi Pelkova, lahko zaradi močno razvitega občutka za orientacijo in dobrih receptorjev za okus polže tudi usmerjamo k nastavljenim vabam.

ŠKODA

Polži največ škode povzročajo v vlažnih pomladih na kalečih rastlinah in v toplih vlažnih poletnih mesecih z objedanjem listov, plodov in podzemnih delov na vrtninah, kot so: korenje, kapusnice, bučke, kumare, šparglji, mlade rastline paprik, fižol, grah, solata in špinača. Škodo povzročajo tudi na gomoljih zgodnjega krompirja in pesi, zgodaj spomladi pa naredijo škodo tudi na mladem ozimnem žitu. Prehranjujejo se tudi na nekaterih sadnih vrstah, okrasnih rastlinah, grmovnicah in cvetju, radi pa napadejo tudi silažno koruzo, kar je lahko razlog, da živina krmo odklanja.

Škoda, ki jo povzročajo polži, ni le neposredna, saj poškodbe vodijo k manjši kakovosti in količini pridelka. Pogosto je, kot navaja Pelkova, pridelek tudi onesnažen s sluzjo in z iztrebki, kar ima za posledico večje izločanje nekakovostnih plodov in rastlin.

ZATIRANJE

Zatiranje polžev na območju prerazmnožitev ni preprosto in hitro opravilo. »Za ukrepanje se morajo odločiti vsi na območju prerazmnožitev, kar se presodi glede na odstotek poškodovanih rastlin,« pravi Natalija Pelko. Če je poškodb do 5 odst. rastlin, gre za manjši napad, če jih je od 5 do 10 odst., gre za srednje močen, za močen napad polžev pa se šteje, če je poškodb od 10 do 25 odst.

»Najpomembnejše je začeti polže zatirati pred odlaganjem jajčec, ki se začne pozno poleti ali jeseni. Jeseni in spomladi pa moramo pri obdelavi paziti na gnezda z jajčki, da jih odkrijemo in takoj uničimo,« pravi.

RAZLIČNE METODE

Za zatiranje lahko uporabimo več metod: mehanske, agrotehnične, biološke in kemijske, je pa dobro, da pred odločitvijo o načinu zatiranja ugotovimo, kje na kmetijskem zemljišču so mesta, na katerih polži podnevi spijo. »Najbolje je, da kombiniramo več načinov hkrati, da so učinki dolgoročni in že v naslednjem letu,« pravi.

Mehanske načine izvajamo s snovmi, ki polžem odvzemajo vlago in preprečujejo prehod. Polž, katerega telo je sestavljeno iz 85 odst. vode in je prekrito s številnimi žlezami, ki izločajo sluz za lažje premikanje, namreč pogine, če izgubi več kot 20 odst. vlage. »Pripravimo od 0,5 do 1,0 m zaščitnega pasu iz žagovine, od 1- do 1,5-metrski pas iz hrastove skorje, ki delujeta, dokler ni dežja. Bolje delujejo od 10- do 20-centimetrski pasovi iz lesnega pepela, kamene moke, žganega apna ali apnenega dušika, ki jih posujemo od 1 do 3 cm visoko. Učinkovita pa je tudi od ena- do dvametrska bariera oljne repice in vrtne kreše, ki polže privlači in jih s posevka poberemo in uničimo,« pravi. Odvračalno pa delujejo čista bela detelja, žajbelj, šetraj in hren, ki se jih polži izogibajo.

Pomagamo si tudi s postavljamo pasti v tla, tako da gladke posode napolnimo s pivom od 2 do 3 cm pod rob. »Ob ulovu rdečega lazarja mora biti posoda večja, 20 x 35 cm, napolnimo pa jo le do ene tretjine. Ena vaba zadostuje za od 5 do 10 m2,« pravi.

Za ročno zbiranje polžev lahko nastavljamo vlažne krpe, kose trohnečih desk, vlažne pšenične otrobe, kuhinjske ali mesne odpadke. »Zadostujeta ena vaba v kupčku za od 2 do 6 m2 in doslednost pri pobiranju polžev iz vab v večernem času, ko se populacija zmanjša, pa jih lahko pobiramo tedensko,« pravi in dodaja, da lahko polžem preprečimo prehode tudi z ograjo iz pocinkane pločevine, ki ima navzven izdelan zavihek pod kotom 50°, da polži ne morejo do pridelkov, vendar pa je to ena dražjih metod.

Ekološko najsprejemljivejši in dolgoročni so biološki načini z naselitvijo naravnih sovražnikov polža. »Koristnim živalim, kot so: krt, žabe, krastače, jež, miši, ptice in hrošči brzci, pomagamo s primernimi zavetišči. Lahko pa naselimo vinogradniškega polža, ki se prehranjuje z jajčeci polžev golačev. Začnemo lahko tudi z rejo pekinške race, ki dobro uničuje polže in žuželke,« pravi.

Med agrotehnične ukrepe, s katerimi zmanjšujemo populacijo polžev, štejemo obdelavo tal, ki razdre razpoložljiva naravna zavetišča in obrne jajčeca na prosto, da se v toplem vremenu posušijo. »Z jesenskim lopatanjem je dobro malo počakati in ga raje opraviti pozimi ali zgodaj spomladi, saj to jeseni ugodno deluje na razmnoževanje polžev,« opozarja.

Zgodaj spomladi, v suhem vremenu, ugodno delujeta na zmanjšanje populacije polžev tudi raztros mineralnih gnojil po razoranem zemljišču in zgodnje rahljanje zemlje, da polžem prekinemo mirovanje. »Tla pa gnojimo le z dozorelim kompostom, ker nedozorel spodbuja njihovo razmnoževanje,« pravi in dodaja, da kemične metode uporabimo na večjih površinah, na katerih je druge metode težko izvajati, ali ob veliki škodi. Trenutno sta na voljo dve aktivni snovi: metaldehid, ki je v komercialnih pripravkih Celaflor limex in Metarex inov za uporabo v konvencionalni pridelavi, ter Fe III fosfat oz. Compo biosredstvo proti polžem in Ironmax pro, ki ima večji delež železovega fosfata ter je dovoljen v ekološki in konvencionalni pridelavi.

Članek je bil objavljen v 23. številki Dolenjskega lista 9. junija 2022

Mojca Leskovšek Svete