DL: Rok Vegelj, fitnes trener in jadralni padalec - Kljub gluhosti sega po zvezdah

14.7.2022 | 14:40

Rok Vegelj s svojima srčnima damama – z dekletom Tino in s hčerkico Lučko

S Tino jadrata nad Lisco

Pogumni letijo visoko, meni 40-letni Rok Vegelj iz Krškega. In dobro ve, o čem govori. On in njegova starejša sestra Barbara sta dokaz, da se lahko z neomajno voljo, vztrajnostjo in ne nazadnje tudi s trmo premaga ovire in osvoji zastavljene cilje. Oba sta se rodila gluha in kljub temu živita nadvse polno življenje in uživata v tem, kar počneta. Oba sta osebna fitnes trenerja in navdušena športnika. Rok je tudi olimpijec; slovenske barve je kar dvakrat zastopal na olimpijskih poletnih igrah gluhih. Pred kratkim so se iztekle štiriindvajsete, ki so bile za Slovenijo najuspešnejše.

Barbara živi in dela v Ljubljani, Rok pa je ostal v Posavju. Njegov fitnes studio nosi zgovorno ime – Dosezi Sonce, poklicno pa se ukvarja tudi z jadralnim padalstvom. S prijateljem Gašperjem Fermetom namreč organizira tandemske jadralne polete z Lisce. »Ta šport je za gluhe precej neobičajen in celo nemogoč, pravijo zdravniki,« je pripomnil in dodal, da mu jadralno padalstvo pomeni občutek svobode, neodvisnosti, da lahko dojema svojo lastno moč in se zaveda samega sebe.

V NAVADNO OSNOVNO ŠOLO

Ko govorimo o Roku in njegovi življenjski poti, ne moremo mimo njegovih predanih in odločnih staršev ter že omenjene sestre. »Starša sta želela, da njuna otroka ne bi imela težav s komunikacijo in da ne bi bila 'zaklenjena' v zavodu za gluhe. Vztrajala sta in poskrbela, da sva hodila v navadno, 'slišečo' osnovno šolo in se normalno izobraževala. Ni bilo lahko, tudi ozaveščenost o gluhosti je bila takrat precej slabša. Oče Branko je bil strojni inženir in je veliko službeno potoval v Nemčijo in Beograd, mami Zinka, ki je bila poštna tehnica, pa je opravljala tudi po dve službi hkrati. Šola, učenje, vsakodnevna vožnja z vlakom v Ljubljano na govorne logopedske vaje je bil naš način življenja več let. A tako sva s sestro spoznavala svet slišečih in postajala vsak dan samozavestnejša. Sošolci so bili po večini razumevajoči, drugi pa tudi ne. Določeni učitelji nikakor niso zmogli razumeti, da bereva z ustnic, pa so pisali na tablo in vzporedno razlagali snov. Skozi šolanje na osnovni in srednji šoli ter nato na fakulteti sva z Barbaro dojela, da nekateri sošolci in učitelji žal niso mogli sprejemati najine drugačnosti,« je razlagal Rok.

Tekmovalno plavalno kariero je sklenil v Tajvanu.

Pred slabimi petnajstimi leti sta Rok in Barbara klasičen slušni aparat zamenjala za polžev vsadek. »Po operaciji sva se, če lahko tako rečem, na novo rodila. Del najine tišine je umrl. Naenkrat je bilo toliko novih zvokov, potrebovala sva mesece in mesece učenja, da sva spoznala in se navadila na za naju povsem novo hrupno okolje – zvok avtomobilov, ptičje petje, komunikacija prek telefonov … A se je izplačalo.«

Rok in Barbara tudi dobro govorita. Kako težko se je bilo naučiti? »To je nikoli nedokončana zgodba. Kot otrok zaupaš staršem in strokovnjakom, ki ti želijo pomagati, in temu poskušaš slediti. Danes so vsi pedagogi, ki delajo v zavodih za gluhe in naglušne, navdušeni nad nama, kako jasno in razločno govoriva, nama pa je to samoumevno,« pravi Rok.

OD REHABILITACIJE DO TEKMOVALCA

Rok obožuje tudi hribe in plezanje. Tudi sneg ga ne ustavi.

Da je Rok športni navdušenec v polnem pomenu besede, je bila na eni strani »kriva« njegova druga prirojena napaka in na drugi, seveda kdo drug kot sestra Barbara. Rodil se je z mišično atrofijo ter imel delno ohromljeno levo roko in krajšo levo nogo s stopalom, obrnjenim navznoter. »Poleg operacij in nošenja posebnih vložkov so mi zdravniki priporočali veliko gibanja, različne športe, predvsem pa plavalno terapijo, da bi izboljšal motorične sposobnosti. Tako so v plavalnem klubu Celulozar Krško opazili mojo posebno tehniko plavanja in me povabili, da se jim pridružim. Za gluhe osebe je tudi plavanje kot šport poseben; zaradi gluhote ne slišiš žvižga piščalke na startu in imaš slabšo razvito motoriko ravnotežja. Potreben je bil prilagojen sistem treninga. Skozi leta sem sodeloval z različnimi trenerji in se kalil v različnih klubih v Sloveniji, v katerih so mi bili v oporo in pomoč, a je bil Anton Bizjak tisti trener, ki je v začetku plavalne kariere postavil temelj, da sem lahko tekmoval s slišečimi vrstniki in dosegal vrhunske rezultate,« se je spominjal Rok.

Njegove uspehe so kmalu opazili pri Zvezi gluhih Slovenije. Pri rosnih 15 letih se je leta 1997 prvič udeležil olimpijskih iger slepih v Köbenhavnu na Danskem in se uvrstil v polfinale na 400 metrov prosto, kar mu je dalo zagon za naprej, drugič pa leta 2004 v avstralskem Melbournu, v katerem je v polfinalu na 200 metrov prosto zasedel 15. mesto in v finalu na 400 metrov prosto 8. mesto. V več kot 20 letih aktivnega športnega plavanja se je udeležil številnih evropskih in svetovnih prvenstev za gluhe, na katerih je posegel po medaljah. Naj omenimo le evropsko prvenstvo leta 1998 v Litvi, na katerem je na 1.500 m prosto osvojil bronasto kolajno, in svetovno v Kanadi leto pozneje, ko je na 400 in 200 metrov prosto osvojil srebrno in bronasto medaljo. Od plavalnih tekmovanj se je poslovil na svetovnem prvenstvu gluhih v Tajvanu leta 2007; takrat si je na 200 m prosto priplaval 5. in na 400 metrov prosto 7. mesto, kar sta bili najboljši uvrstitvi slovenskih športnikov na tem tekmovanju. »Plavanje me je usmerjalo na moji življenjski poti in je v vseh teh 20 in več letih prispevalo, da sta se moje telo in um oblikovala v pozitivno smer.«

S sestro Barbaro na kartingu

In kje je imela prste vmes še sestra Barbara? Ker so bili v otroštvu njuni starši precej zaposleni, ga je kot »varuška« vlekla vsepovsod na raziskovanje in spoznavanje sveta. »In če dodamo še najin adrenalinski tip značaja, sva z leti v slišeči družbi poskusila vse, kar se je dalo – od tekmovanja z gokarti do rokometa, smučanja, triatlona, skakanja z aviona in že omenjenega jadralnega padalstva. Prav zaradi takšnega načina življenja in športnega razmišljanja ter dolgoletnih izkušenj je naju pripeljalo do tega, da sva se pozneje specializirala na področju zdravstva in fitnesa,« je razložil.

TINA IN LUČKA

Piko na i pestremu življenju Roku Veglju daje njegova mlada družina – ljubeča življenjska sopotnica Tina, za katero pravi, da je nadvse sončna oseba, in njuna dve leti stara »frajla« Lučka, ki »nama dovoli sanjati velike sanje«.

In če smo že pri sanjah ali življenjskih odločitvah in prelomnicah, Rok svetuje: »Ne komplicirajte in ne ozirajte se na to, kaj o vas govorijo drugi. Pomembno je, kako delaš na sebi in se pogovarjaš s seboj. Nauči se reči Ne, če čutiš, da je tako prav. Kajti 'opraviti nemogoče' pomeni samo to, da vam bo vzelo malo več časa, kot ste načrtovali.«

Članek je bil objavljen v 22. številki Dolenjskega lista 2. junija 2022

Mojca Žnidaršič, foto: osebni arhiv