Ponovno po šestdesetih letih

21.6.2022 | 13:30

Po 60. letih, to je že dvanajstič, so se na srečanju dobili učenci nekdanje Osnovne šole Bratov Ribar v Brežicah, ki je v tedanjih petdesetih letih imela stike z osnovnimi šolami s tem imenom v tedanji Jugoslaviji.

Razred, ki je bil sestavljen iz učencev dveh šol in razreda, ki je poslušal predavanja v srbščini, je v skupnem delu dosegel veliko skupnih interesov. Učenci tega razreda so s pedagoškim vodenjem prof. Ivana Preskarja prednjačili v različnih dejavnosti, predvsem pa v športnih panogah, tehničnem znanju, vrtnarstvu, taborniških veščinah in glasbi. Razred so izdelali vsi in se z odličnimi uspehi vključili v srednješolsko izobraževanje.

Razred se je že od petega razreda vključeval v dejavnost prostovoljnega dela z zbiranjem denarja za končne izlete, ki so bolj zvenela kot ekskurzije. Obiskali so celotno Slovenijo in sosednjo Hrvaško. Razred je imel svoji rokometni ekipi, iz katerih je bila odlikovana rokometna ekipa deklet  Brežic, ki so nato vrsto let igrale v slovenski ligi. Trenirali so sami, brez starejšega mentorja pod vodstvom Marjana Ž. in Jožeta P. Zaupanje je bilo veliko, uspehi niso izostali, saj so jih premagali le pionirji šole iz Skopja. Tehnična skupina je izdelala prelepe in nadvse plovne jadrnice in podmornice, ki so mnogim še danes okras ali igrača vnukom.

Srečanja se je udeležilo sedemnajst še živečih sošolcev, ki so obujali spomine na šolske dni. Dolgo časa je beseda tekla okoli gradnje kanuja taborniškega voda, ki je bil predstavljen na Bohinjskem jezeru na taboru in požel nemalo pozornosti in tudi zavisti. Zgrajen je bil na podstrešju stavbe gozdarskega podjetja pod budnim očesom Vinka, Marjana in Karla. Starši so za početje fantov vedeli, nadzorovali in odobravali.

Beseda je bila namenjena sedanjemu življenju, doseženi izobrazbi, zaposlitvi, uspehom na delu in iz dela, otrokom in vnukom.

Slišati je bilo, da ni bilo lahko! Bilo je težko in zahtevno! Mnogi od teh učencev je doseglo univerzitetno izobrazbo. Zasedli so različna vodilna mesta, pomagali in bili vključeni v osamosvojitveno vojno z opravljanjem nalog v odborih rdečega križa, Karitasa in teritorialne obrambe …

Danes jih krasi volja, moč, lojalnost in solidarnost z dobro besedo do ustanov, ki si prizadevajo ohranjati dober standard skrbi za starejše.

Porekli so, da se nagibajo v osemdeseta leta, ko bodo rabili pomoč svojcev ali profesionalnih ustanov, kot je Spominčica. Medsebojno si pomagajo in si bodo prizadevali, da ta medsebojna pomoč ostane še vrsto let.

Spomnili so se pokojnega razrednika in mu na grobu prižgali spominsko svečko z besedo – hvala.

Tekst in slike: Jože Pečnik