DL: Portret tedna - Boško Bošković

7.6.2022 | 12:50

DL: Portret tedna - Boško Bošković

V podjetje v avtomobilski panogi, v katerem dela, se je zaposlil leta 2004. Delal je prek agencije za zaposlovanje. Tiste, ki so bili zaposleni prek agencije, so takrat na delovnem mestu obravnavali neenako, za enako opravljeno delo so imeli slabšo plačo in nižja druga izplačila, izkoriščali so jih. Na to krivico je opozarjal, večkrat in vztrajno. In tako je Boško Bošković postal sindikalist. Od leta 2011, to je zdaj tretji mandat, je predsednik sindikata v TPV Treves.

»Podjetje, v katerem delam, sprejema sindikat kot enega izmed členov v sistemu in mu prisluhne. Pogajamo se in zmeraj pridemo do soglasja, ki, mislim, je v dobrobit delavcev,« pravi. Firma upošteva zakonska določila. Nismo na 'minimalcu', dobivamo regres, ki je skoraj najvišji mogoč,« pravi.

Taka praksa sindikalizma je bila, kot pravi, v podjetju že prej, preden je on postal predsednik. Ko tako nadaljuje delo, skrbno spremlja tudi spreminjanje področnih predpisov, in ko se pojavi kakšna zakonska možnost za izboljšanje položaja delavcev, skuša v pogajanjih s podjetjem doseči čim več od tega. »Jaz predstavim svoje argumente, oni svoje in potem iščemo kompromis,« pojasnjuje.

Človekovi sindikalni nastopi se spreminjajo skozi čas, kot ugotavlja sam pri sebi. »Ko sem začel v sindikatu, sem bil veliko bolj radikalen,« primerja Bošković, ki kljub omenjeni sindikalni zavzetosti nima težav z vodstvom podjetja. O svojem sindikalnem delu, pri katerem kot zagovornik delavcev dogajanje najbrž pogosto opazuje vsaj v začetku pogajanj drugače kot delodajalec, in to prav z nasprotne strani, govori odločno, a brez kančka nestrpnosti do vsakokratnih sogovornikov.

Sindikatu se je pridružil kot prostovoljec, neplačan aktivist. Sicer pa je po poklicu strojni tehnik, to izobraževanje je končal, potem ko se je že izučil za avtokleparja. V podjetju je vzdrževalec v proizvodnji. »Zanima me sindikat ob delu, ne pa to, da bi delal v sindikatu poklicno in napredoval v tej organizaciji. Sindikalist sem zaradi dela, ki ga opravljam na ta način, ne zaradi javne reklame,« pravi, pri čemer se zaveda, da sindikat potrebuje za delovanje več svojih členov. »Predsedniki smo v 'prvi bojni liniji', ampak vem, da potrebujemo pomoč sindikalne pravne službe in podobno. Z našo pravno službo tudi sodelujem,« pravi Boškovič, ki sindikalne cilje uresničuje v Sindikatu kovinske in elektroindustrije Slovenije.

Sindikalizem je v njem mogoče rastel nezavedno vse od njegovega otroštva. Rodil se je v delavski družini. Ko zdaj primerja življenje v času svojega otroštva in mladosti in življenje danes, hitro ugotovi nekaj, kar ga bo najbrž še naprej gnalo v prizadevanja za pravičen svet. »Moji starši so delali v Novolesu. Delavec je takrat zaslužil toliko, da je lahko s svojo plačo naredil več, kot jaz zdaj lahko naredim s svojo plačo,« ugotavlja. Kot v razmislek o bogatosti in smislu življenja v takratni in današnji družbi omeni še nekaj podrobnosti iz svojega življenja v družini svojih staršev. »Čeprav v družini nismo imeli veliko, sem imel lepo otroštvo,« ugotavlja. S starši so z avtobusom potovali po vsej takratni Jugoslaviji, se pravi tja nekam malo dlje, tudi v Srbijo, kjer se je rodil v Uroševcu in od koder se je s starši preselil v Slovenijo v Stražo. »Ljudje so imeli takrat več časa. In več časa so imeli drug za drugega. Danes imamo tehnološko vse na voljo, socialno pa smo zagazili v osamo. Po čem se meri kakovost življenja: ali po hiši, avtomobilu in takih stvareh ali po tem, da imajo ljudje čas zase in tudi še čas za druge? Govorim o tem, ali imamo živa mesta – imamo 'mrtva' mesta, mrtve kraje, ljudje so se zaprli,« meni. Pobeg iz teh novodobnih okvirov je mogoč. Zato se Boško, ki živi v Brusnicah, torej ne v mestu, ukvarja s športnim strelstvom. Nekaj časa preživi tudi kot vinogradnik. Z družino poišče čas, ki je njihov, to pomeni tudi za skupno rekreacijo in izlet.

Ko ob tem umiku iz vsakdanjosti spet začne misliti na svet okrog sebe, je Boško Bošković lahko hitro spet nazaj v svoji sindikalni koži. »Ustvarili smo zakonski balast, ki nas omejuje. Kakor sem opazil, vsaj nekatere zakone v zadnjem času pišejo za bogate, tako da ti dobivajo še večje ugodnosti,« ugotavlja. Omenjeni pogledi na družbo ter na položaj delavcev in »navadnih« ljudi v družbi so ga pripeljali do točke sindikalnega delovanja, na kateri mu ob letošnjem prvem maju podeljujejo v zahvalo sindikalno priznanje.

Članek je bil objavljen v 17. številki Dolenjskega lista 28. aprila 2022

M. Luzar

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava