DL: Živalske in zgodbe o lesu - Jeleni in stoletja

10.5.2022 | 14:45

Bert s štiristo let starim lesom s smuškega gradu.

Jeleni in košute vedo, da v obori ne zažvižga kar tako in da nikoli ne pride praznih rok.

Rogovje pove vse.

Tone Plut je že njihov prijatelj.

»Samo vam prišepnem: kmalu grem v boj za vodstvo.«

Če jelenjadi v naravi ni na spregled, je lahko v tolažbo pogled na čredo, kot jo imajo Lukežičevi v Vavpči vasi v Semiču – Madžarski geni – Leseni izdelki z zgodbo

Na sprehodu v teh dneh najbrž pogosto vidite srne, če le zavijete iz naselja med travnike in proti gozdu. Jelenov najbrž ni na spregled, sicer pa jih je tudi manj kot srnjadi. Še najlažje jih srečamo v živalskih vrtovih, tem pa so podobne tudi obore, narejene nalašč za rejo jelenov. Eno takih ograjenih površin imajo tudi Lukežičevi v Vavpči vasi v Semiču.

V tem jelenjem »živalskem vrtu« je osemindvajset jelenov in košut. Zanje so, kot je povedal Bert Lukežič, po domače Žuglov, ogradili pet in pol hektarja površine in jo razdelili v več pašnih čredink. Ko živali popasejo en del, jih preselijo v naslednjega in tako naprej v vse dele, da v prejšnjih čredinkah spet zraste trava.

Komaj čakajo blato

Poznavalci bi čredo verjetno z lahkoto prepoznali kot panonske jelene. »Plemenskega jelena smo pripeljali starega dve leti iz vzrejnega centra na Madžarskem. V to državo smo šli, ker je v Sloveniji težko dobiti živali z zelo dobrimi geni, saj jih rejci neradi dajo od sebe. Dobra genetika vzrejnega centra v Kapošvaru se pozna na naši čredi na dobrem zdravju živali in telesnem prirastku, pa tudi trofejno naši jeleni s tako gensko podlago zelo izstopajo,« je povedal Bert. Madžarski plemenski jelen, ki se pase v Lukežičevi obori, je v petem letu starosti in ima zdaj četrto rogovje.

Čreda potrebuje kar precej hrane. Spomladi, ko bujno raste trava, se živali pasejo, poleti, ko je suša, pa jim nakosijo deteljo in jim jo pripeljejo v oboro. Z velikim veseljem se čreda loti vsakič tudi bale sena in ena bala zadošča za šest dni. »Enako število ovc bi pozimi pojedlo več, kot pojedo ti jeleni,« je primerjal Bert. Kot je rekel, k paši in dodani krmi živali dobijo za priboljšek še od petindvajset do trideset kilogramov mletega ječmena. Po tem dodatku imajo košute več mleka, ki je tudi boljše, zaradi česar mladiči hitreje rastejo.

Poleti je več dela tudi zato, ker je treba čredi zagotoviti vodo. V obori so zato naredili kalužo, kotanjo, v katero pripeljejo okrog tisoč litrov vode. V kaluži je blato in v tem se jeleni kopajo. Blato jih hladi in je obenem naravna zaščita proti muham, obadom in preostalim drobnim živalim, ki se jih mora jelenjad v poletni vročini sicer ves čas otepati. Posebnega dela s temi živalmi sicer ni, kot je rekel Bert. Tej oceni ni ugovarjal niti njegov oče Peter, ki ga je njun znanec domačin Tone Plut pohvalil, češ da postori zelo veliko tistega, kar je treba narediti, da je čreda sita in napojena. Med živalmi in njihovimi vsakodnevnimi predanimi skrbniki se je vzpostavilo pravcato znanstvo, oboji prepoznajo namero drug drugega. Tako jeleni in košute pridejo na žvižg, saj kadar Bert zažvižga, nikoli ne zažvižga v prazno, ampak tako naznani, da ima s seboj kakšen priboljšek.

Vodja in preostali

»Hierarhija v čredi je izjemno močna. Košuta vodnica je glavna in nedotakljiva, prav tako, kot je v naravi. Ko pride mlajša košuta, ki se čuti dovolj močna za prevzem črede, pride do boja, ki traja tudi od tri do štiri minute. Košuti stojita na zadnjih nogah. Tista, ki se prva spusti, je izgubila boj in s tem tudi oblast. Mlajše košute večkrat poskušajo prevzeti vodstvo. Nazadnje je košuta vodnica izgubila vodstvo po trinajstih letih. Sedanja vodnica je vodnica že šesto leto, stara pa je dvanajst let,« je Bert poznavalsko opisal notranja razmerja v njihovem malem živalskem kraljestvu, ki je čisto blizu semiškega krajevnega središča. Ker so ti jeleni tako blizu, jih pridejo gledat tudi otroci iz semiškega vrtca. Približno kilometer sprehoda imajo in še vidijo to, česar v naravi ne bi.

Mizar

»Z jeleni se ukvarjam ljubiteljsko. Kruh si služim z mizarstvom,« je rekel Bert. Izdeluje masivne izdelke, pretežno iz stare hrastovine. Ob našem obisku je delal mizo iz lesa gradu na Smuku nad Semičem. »Ko delaš s takim lesom, ti da občutek, ki ga ne moreš opisati, ker je to les, star tudi več sto let. To je posebna struktura lesa in posebna barva, to je les s patino,« je Bert pravzaprav povedal, da gre za izdelke z zgodbo. Ob stvareh, kot so mize in podobno, gre Bertova ustvarjalnost v lesu še dalje in dalje in v velike razsežnosti. »Naredil sem že nekaj lesenih stanovanjskih hiš. Uporabljam kanadski način gradnje iz hlodov,« je povedal Bert, ki je odlike in skrivnosti lesa spoznaval tudi skozi študij gozdarstva. Sicer pa je bil že Bertov stari oče Anton Lukežič priznan mizar, poštenjak od nog do glave, ki se ga domačini spominjajo tudi kot dobrega pevca.

Živalske zgodbe in zgodbe o lesu so na različnih koncih sveta različne. Kako je to v Avstraliji, je Bert spoznaval, ko je bil leta 2008 v tej državi na obisku pri stricu, očetovem bratu. Tudi v deželi kengurujev ni mogel iz svoje mizarske kože in je pomagal obnavljati hišo enemu od tamkajšnjih Slovencev.

Članek je bil objavljen v 13. številki Dolenjskega lista 31. marca 2022

M. Luzar