DL: Naša naravna dediščina - Drobnovratnik iz Velike jame

7.5.2022 | 11:30

Vhod v Veliko jamo (Foto A. Hudoklin)

Čast in slava trebanjskih jam pripada Veliki in Mali jami v Bukovju, v katerih domačini od nekdaj iščejo prehod, ki naj bi vodil vse do Dobrniča, ter brezno, v katerem kamen v globino poleti do vodnega toka. Jami se odpirata v strmem pobočju pod vrhom Bukovja nad Trebnjem, do vhodov pa vodi celo markirana pot. Vodoravna rova obeh jam nakazujeta, da gre za nekdanja izvira.

Prostornejša in zanimivejša je Velika jama, dolga 166 m. V začetnem delu nizek in ozek rov se v drugem delu razširi do 10 m, prav toliko seže tudi v višino, kjer je bilo v stropnem delu jame odkopano stropno brezno. Tla prekriva naplavina ilovice, v končnem delu tudi podorno kamenje, zasiganost pa je skromna.

Prvi zabeleženi obisk Velike jame sega v leto 1856, ko je ruski entomolog Viktor Močulski tu našel slavnega jamskega hrošča drobnovratnika, prvo jamsko žival, odkrito leta 1831 v Postojnski jami. Prepoznan je bil kot podvrsta Leptodirus hochenwartii schmidti, ki živi le na dolenjskem krasu. V jamarski kataster je jamo leta 1927 vpisal domačin Hubert Pehani, pozneje uveljavljen zdravnik, ki je med drugim preučeval tudi neotenijo človeške ribice. Hrošči so v jamo leta 1936 pritegnili tudi legendarnega Egona Pretnarja. Našel je še eno presenečenje, milimetrskega leptodirina Bathyscimorphus byssinus acuminatus, ki ima tu tipsko nahajališče.

Pretner je tudi prvi zabeleženi raziskovalec Male jame, med nedeljskimi jamarji zaradi ozkih rovov manj priljubljene, a je v njej na koncu vendarle tudi nekaj paše za oči. Zaradi jamskih hroščev je Velika jama uvrščena v državni monitoring. Zadnja vzorčenja niso več potrdila prisotnosti drobnovratnika, a je bil na srečo najden v nekaterih bližnjih jamah.

Članek je bil objavljen v 13. številki Dolenjskega lista 31. marca 2022

Andrej Hudoklin, Zavod za varstvo narave