DL: Veste za vaše najbližje zaklonišče? Najverjetneje je zanemarjeno in neprimerno

2.5.2022 | 15:50

Naša zaklonišča so v glavnem zapuščena in zanemarjena. Na sliki: zaklonišče na Ulici Slavka Gruma v Novem mestu, ki je včasih služilo kot vadbeni prostor za bende.

V Sloveniji v zakloniščih prostora le za slabo petino ljudi – V glavnem zgrajena v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja – Nekatera prazna in neopremljena, druga se uporabljajo za arhive, druženja, sestanke, športne in glasbene dejavnosti – So skrb lastnika – Kontrol skoraj ni – Novih skoraj ne gradijo

V teh dneh gledamo grozljive posnetke iz vojne v Ukrajini. Begunci bežijo v druge države, mnogi pa ostajajo v domovini. Skrivajo se v zakloniščih, kjer je varneje pred streljanjem in bombnimi napadi.

Ste pomislili, kam bi se v primeru vojne ali kakih drugih nevarnosti zatekli vi? Veste, kje so najbližja zaklonišča in v kakšnem stanju?

Zelo verjetno so vaši odgovori negativni in niste edini. Večina nas v miru o tem ne razmišlja in si ne dela skrbi. Žal tudi ne vsi odgovorni za to in primernih mest za namestitev ljudi v stiski je malo – v Sloveniji je zaklonišč, namenjenih zaščiti ljudi pred vojnimi in drugimi nevarnostmi le za okrog 17 odstotkov prebivalcev. Še tista zaklonišča, ki so, so v glavnem stara in ne v najboljšem stanju. Pretežno so jih namreč gradili v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja in kar 99 odstotkov vseh je bilo zgrajenih pred osamosvojitvijo.

GRADNJA OBVEZNA

Novih zaklonišč je zelo malo, čeprav je njihova gradnja zakonsko obvezna – graditi se morajo na ureditvenih območjih mest in drugih naselij z več kot 10.000 prebivalci.

»Obveznost njihove graditve je sicer zavezujoča za zdravstvene, vzgojno-varstvene, redno izobraževalne ustanove, javne telekomunikacije, nacionalno televizijo in radio, javni potniški promet, pomembno energetsko industrijsko dejavnost za potrebe obrambe in delovanje državnih organov. Za vse preostale objekte v teh naseljih velja ojačitev stropne konstrukcije nad kletjo,« pojasnjujejo na Upravi za zaščito in reševanje (URSZR).

TRI VRSTE

Večina naših zaklonišč ni primernih za takojšnjo uporabo. To na Drski v Novem mestu je med bolje vzdrževanimi in pripravljenimi na uporabo.

Zaklonišča se praviloma gradijo v sklopu objekta kot dvonamenski objekti, vendar tako, da s tem ni zmanjšana njihova zaščitna funkcija. Ob nevarnosti se morajo v 24 urah pripraviti za njihov prvotni namen, to je zaklanjanje.

Uredba predvideva tri vrste zaklonišč. Zaklonišča osnovne zaščite omogočajo vsaj sedemdnevno nepretrgano bivanje do tristo ljudi, zaklonišča dopolnilne zaščite zagotavljajo zaščito pred ruševinami in omogočajo 24-urno nepretrgano bivanje za največ petdeset ljudi, medtem ko morajo zaklonilniki – lahko so kletni ali rovni – vzdržati težo ruševin objekta in so primerni za 12-urno bivanje največ petdeset ljudi.

VZDRŽEVANJE NUJNO

Kot pravijo na URSZR, je treba zaklonišča redno vzdrževati, za kar so odgovorni lastniki. O tem naj bi vodile evidenco občine – same so lastnice približno tretjine zaklonišč. Preostali lastniki so etažni lastniki stanovanj, gospodarske družbe idr.

A vzdrževanje – potrdilo o primernosti zaklonišča je treba pridobiti vsakih deset let – nam v praksi ne gre najbolje. Eden od štirih pooblaščenih preglednikov za preizkuse zaklonišč in izdajanje potrdil pri nas je Inštitut za varstvo pri delu in varstvo okolja (IVD) Maribor. Vodja centra požarne varnosti Janko Merc pove, da imajo takšnih naročil zelo malo. Zlasti malo zanimanja je med etažnimi lastniki stanovanjskih objektov, kjer bi jih na to obveznost po njegovem morali opozarjati upravitelji objektov.

KDO MORA NAREDITI VEČ

Ker večina obstoječih zaklonišč ni redno vzdrževana, ni mogoče pričakovati pozitivne ocene stanja konstrukcije, naprav, napeljav in opreme. »To se v praksi potrjuje vedno znova, kar je seveda slabo za možnost uspešnega zaklanjanja civilnega prebivalstva,« pove in doda, da če se že tolerira marsikaj, tudi odsotnost bivalne opreme (postelj in sedežev), to ne more biti za sanitarno in pomožno opremo (stranišča, umivalniki, posode za vodo, odpadke, odplake, pribor za reševanje iz ruševin, navodila in oznake …).

Delujoči ročni generatorji elektrike so med bivanjem v zaklonišču lahko neprecenljivi.

Predpisano je tudi, da mora imeti vsako zaklonišče usposobljeno ekipo za zaklonišče, ki ga redno sprotno vzdržuje in ga v primeru potrebe preuredi iz mirnodobne v zaščitno funkcijo ter ga upravlja, ko so v njem zaklonjeni ljudje. »Brez nje ima to zaklonišče lahko ničelno funkcijo,« pove Merc. Pregledniki pri svojem delu lastnike predvsem opozarjajo na pomanjkljivosti, ki jih odpravijo le svetle izjeme.

Za globe je pristojen Inšpektorat za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. A v zadnjih tridesetih letih inšpekcijskih pregledov zaklonišč skoraj ne opravljajo, kar pomeni, da so soodgovorni za slabo stanje zaklonišč.

KAJ OPAŽAJO V TERCI

Tudi v šentrupertskem podjetju Terca, ki velja za enega večjih upravnikov blokovskih stanovanj v dolenjsko-belokranjskem koncu, opažajo, da stanje obstoječih zaklonišč ni najboljše.

»Zaklonišča večinoma samevajo od osamosvojitvene vojne dalje – k sreči – in so v stanju, ki je primerno njihovi starosti,« pove vodja pravne službe Nataša Plavec Matko. Z njimi se dogaja različno: ponekod so opuščena in zanemarjena, v nekaterih je razna krama, od zimskih gum, smuči, ozimnice … Novih zaklonišč po njihovem vedenju ni.

TUDI UPORABNA

Marsikje pa je zanje tudi dobro poskrbljeno in so koristna. Tako so na primer na Seidlovi ulici v Novem mestu tri zaklonišča z zanimivimi vsebinami: eno služi tabornikom, v drugem imajo glasbene vaje, tretje je v zasebnem najemu. Uporabniki naj bi plačevali le stroške elektrike. Tudi na Gubčevi v Trebnjem so lastniki etažnih stanovanj zaklonišče funkcionalno uredili in imajo prostor za rekreacijo in druženje, v delu pa domuje zgledno urejen sodni arhiv.

Kot pove Plavec Matkova, je včasih veljalo, da sta bila prodajna cena stanovanj in najem malce višja, če je stanovanje imelo zaklonišče. Spomni pa, da je na mestu vprašanje, kolikšna je sploh še uporabnost zaklonišč, saj so bila v glavnem grajena za druge nevarnosti, kot naši družbi pretijo danes – na primer jedrska nevarnost in kemična orožja.

V NOVEM MESTU PREKO 40

V Sloveniji je brez zaklonišč 92 od 212 občin. Seveda jih imajo v mestni občini Novo mesto (MONM) s približno 37.339 prebivalci. Tu premorejo več kot 40 zaklonišč. Seznam je na njihovi spletni strani.

V upravljanju MONM so tri zaklonišča: na Jerebovi, na Mestnih njivah ter ob Ljubljanski cesti, preostala pa so bila z leti predana v upravljanje lastnikom oziroma upravljavcem objektov.

Kot povedo na občini, bi kapaciteta vseh zaklonišč zadoščala za približno sedem tisoč prebivalcev. »Vendar se moramo zavedati, da se je skozi leta namembnost zaklonišč spreminjala. Zaklonišča so v obdobju miru v konstanti uporabi – zaklonišče na Jerebovi uporablja Strelsko društvo Gorjanci, na Mestnih njivah vadijo novomeški bendi, zaklonišče ob Ljubljanski cesti pa uporabljajo občani za potrebe skladiščenja – ostala zaklonišča služijo za različne arhive, kleti in podobno,« pojasnjujejo v kabinetu novomeškega župana.

V zaklonišču mora biti poskrbljeno tudi za odplake.

Lani so na občini začeli z internimi pregledi zaklonišč v njihovem upravljanju, in kot pravijo, jih je prav dogajanje v Ukrajini opomnilo na pomen preventivne zaščite, zato bodo na tem področju storili še marsikaj.

KAKO V POSAVJU

Občina Brežice za javno zaklonišče opredeljuje zaklonišče v nekdanjem Dijaškem domu na naslovu Trg Jožeta Toporišiča 2 v Brežicah, za katero dobro skrbi in ima potrdilo o primernosti. Namenjeno je za 150 prebivalcev. Zaklonišči sta še v Vrtcu Mavrica Brežice in v Zdravstvenem domu Brežice.

Na območju mestne občine Krško je 28 zaklonišč in 15 zaklonilnikov, pretežno v lasti etažnih lastnikov in gospodarskih družb.

Po evidencah občine Sevnica imajo 18 zaklonišč. Trinajst jih je na območju mesta Sevnica, eno na Radni pri Boštanju in štiri v Krmelju. Vsa zaradi starosti predstavljajo možnost osnovne zaščite.

»Večina zaklonišč je del večstanovanjskih objektov in so v lasti etažnih lastnikov večstanovanjskih stavb. S strani upravljavca stavb so vsako leto pregledana z vidika požarne varnosti. Ostala zaklonišča so v lasti in upravljanju podjetij oziroma javnih zavodov. Zaklonilnik v lasti občine se po pridobljenem soglasju URSZR uporablja za tržnično dejavnost s premično opremo, kar pa je možno ob morebitni potrebi izprazniti v zelo hitrem času,« pojasnjujejo na občini Sevnica.

Občina Trebnje vzdržuje eno zaklonišče (pri PP Trebnje), zaklonišče v sklopu OŠ Trebnje pa je njenem v upravljanju. Obe zaklonišči imata veljavni potrdili. »Na območju občine naj bi bilo sicer približno šest zaklonišč, koliko jih je dejansko še funkcionalnih, nimamo podatka – večini se je skozi leta spremenila namembnost,« sporoča Klara Golić, strokovna sodelavka za CZ v Skupni občinski upravi občin Dolenjske.

NIMAJO JIH POVSOD

Javnih zaklonišč nimajo v občini Kočevje, premorejo pa zaklonišča zdravstvene in nekatere izobraževalne ustanove ter podjetja, katerih objekti so bili grajeni med letoma 1970 in 1985, ter večstanovanjske zgradbe.

»Občina Kočevje je ustanovila komisijo, ki bo opravila pregled stanja obstoječih zaklonišč. Novih stanovanjskih sosesk v zadnjih letih nismo gradili, smo pa pri vseh novih objektih upoštevali veljavno zakonodajo in tudi Uredbo o gradnji in vzdrževanju zaklonišč. Kljub vojnim razmeram v Ukrajini nismo sprožili nobene akcije obveščanja občanov, ker menimo, da bi s tem povzročili nepotrebno vznemirjenje,« pove Vladimir Komljenovič iz kabineta kočevskega župana.

BETI IMA NEUPORABNEGA

Nobenega zaklonišča nima na primer občina Šentjernej, pa tudi občina Metlika kot lastnica ne razpolaga z nobenim zakloniščem, kar ji po predpisih tudi ni treba. Sicer v občini obstaja zaklonišče podjetja Beti.

Kot pove direktorica Beti Maja Čibej, je bilo to zgrajeno okrog leta 1978, ko je Beti imelo dva tisoč zaposlenih. Nahaja se v sami zgradbi tovarne. Vloga za spremembo namembnosti zaklonišča se je po letu 2008 zaradi prestrukturiranja podjetja nekako izgubila. Zdaj so zadeve znova pregledali – zaklonišče od leta 2018 nima potrdila o primernosti, vsa oprema je nefunkcionalna.

»Zavedamo se, da stanje najbrž ni idealno, vendar je rezultat vseh okoliščin preteklih let. Področje zaklonišč ureja kar 12 zakonskih in podzakonskih aktov, tako da kot manjše podjetje nimamo kapacitet, da bi vse to preučili,« iskreno povedo v podjetju.

Metliške zdravstvene in izobraževalne ustanove nimajo svojih zaklonišč, saj jih po zakonodaji niso obvezane imeti. V Metliki pa nimajo niti kakih novih stanovanjskih sosesk in novih zaklonišč niso gradili.

DELA ŠE VELIKO

V občini Črnomelj premorejo šest zaklonišč, v katerih je prostora za 500 oseb. Večina jih je v Črnomlju in eno na Vinici. Kot sporočajo iz kabineta župana, so vse to starejše gradnje. Zaklonišča imajo dovoljenje za uporabo ali pa so v fazi njegovega pridobivanja. Dvoje zaklonišč je že dalj časa zapuščenih. Novih ne gradijo, saj jim zakonsko to ni potrebno.

Resda so varnostne razmere v Sloveniji dobre in od leta 1991 večina ljudi ni iskala zaklonišč, a na primeru Ukrajine vidimo, da se lahko vse kaj hitro spremeni. Če že ne gradimo novih zaklonišč, bi lahko vsaj poskrbeli za boljše stanje obstoječih. In tu imamo očitno še veliko za postoriti.

KAKO JE VIDETI V ZAKLONIŠČU: Štiri metre pod zemljo

Vhod v zaklonišče v stanovanjski soseski Ulice Slavka Gruma v Novem mestu, ki ga je razkazal Ciril Zajc.

Po stopnišču se gre najprej štiri metre pod zemljo.

Po strmih stopnicah navzdol, nato sledijo najprej vrata proti atomskemu udaru.

Zaklonišče na Drski v lasti etažnih lastnikov zgledno urejeno – V mirnem času prostor za sestanke, a najprej ga je bilo treba spraviti v red

Kako je videti v zaklonišču, smo preverili v največji stanovanjski soseski Drska v Novem mestu. Ciril Zajc, predsednik nadzorno-kurilnega odbora za kotlovnico in predstavnik skupnosti etažnih lastnikov na Ulici Slavka Gruma od št. 1 do št. 31, nam je prijazno odprl vrata enega od njihovih dveh zaklonišč, ki spada med bolj vzorno urejene.

Zaklonišče je bilo postavljeno okrog leta 1975, gradila ga je vsa soseska, vsak lastnik stanovanja je prispeval nekaj. Zaklonišče – in tudi samo zemljišče – je zdaj v lasti etažnih lastnikov, oni so odgovorni zanj. Letno plačujejo strošek elektrike, ki je med 50 in 100 evrov.

Sam vstopni objekt, ki stoji ob otroškem igrišču, je videti majhen in je ves popisan. A v zemlji, na globini dobrih štirih metrov, do koder vodijo stopnice, se skriva poseben svet in ogromno prostora – skrivališče za zaščito ljudi pred vojnimi in drugimi nevarnostmi. Gre za štiri večje prostore, v vsakem naj bi bilo na voljo 14 ležišč in 32 sedežev. A če bi bilo treba, bi tu zatočišče lahko našlo več kot 180 ljudi, saj je notri še en večji prostor.

Trenutno je v sobah le železno ogrodje zasilnih postelj, manjkajo pa vzmetnice in odeje, tudi stolov je le nekaj. Vse to bi bilo v primeru nesreče treba nabaviti in prinesti.

VSE NAJNUJNEJŠE

Zaklonišče premore skladišče za vodo, kjer so nameščene tri 700-litrske cisterne – zdaj so prazne, vodo naj bi po novem dostavljali v plastenkah – pa tudi strojnico in stranišča. Slednja so zelo preprosta – WC je pravzaprav plastičen koš za smeti v ogrodju železnega stola. V sosednjem manjšem prostoru je več večjih plastičnih kant, kamor se pospravijo odplake, da v zaklonišču ne bi zaudarjalo. V hodniku sta še dva ročna 24-voltna generatorja za luč. Ogrevanja ni, kar pomeni, da brez toplih oblačil ne gre. Na voljo je nekaj košev za smeti ter pesek.

To je stranišče.

Seveda do vseh teh podzemnih prostorov vodi od strmih stopnic v zaklonišče še kar nekaj vrat. Prva in najmočnejša so tako imenovana vrata proti atomskemu udaru, tam so tudi zračni filtri, nato je preko hodnikov še dvoje bolj navadnih vrat.

ZDAJ TU SESTANKI

Ob ogledu je jasno, da je celotno zaklonišče prebeljeno, sveže, čisto, izolirano, na novo so uredili elektriko. Prva večja soba, ki zdaj služi za sestanke z upravnikom stanovanj ter nadzorno-kurilnega odbora, ima večjo mizo in stole, v omari hranijo dokumentacijo. Ogrevajo jo z električnimi pečkami. A dobrih deset let nazaj ni bilo tako.

Kot pove Ciril Zajc, je bilo zaklonišče zapuščeno in zanemarjeno. Potreba po sestankih, kjer so reševali razne probleme, zlasti z drago kurjavo in lastništvom, pa je spodbudila idejo, da ga uredijo. Prej so sestankovali kar pri njem doma. Prav Zajc ima nemalo zaslug za spremembe, prispeval je denar za obnovo in tudi sam poprijel za vsako delo, da zdaj prostor služi dobremu namenu skupnosti. In zadovoljni so vsi.

»Nazadnje je bilo to zaklonišče uporabljeno v osamosvojitveni vojni, ko so ljudje tudi prenočili. O tem priča še stara konzerva hrane. Preostalo so odnesli. Zdaj tu v miru sestankujemo, nikogar ne motimo, glasno se lahko vse pomenimo in dogovorimo,« se nasmeje sogovornik in pove, da bi bilo v nujnem primeru zaklonišče, ki sicer nima ustreznih dovoljenj, mogoče hitro urediti in pripraviti. »A upajmo, da do tega nikoli ne pride. Bi pa bilo prav, da bi bili ljudje bolj seznanjeni o teh zadevah, da bi vedeli, kje v njihovi bližini se nahaja kako zaklonišče, kako se obnašati v primeru nevarnosti …,« meni Zajc. V red bi bilo treba spraviti in usposobiti še eno njihovo zaklonišče v soseski, ki je zdaj polno krame in zanemarjeno, doda.

Članek je bil objavljen v 11. številki Dolenjskega lista 17. marca 2022

Lidija Markelj

Galerija