DL: Manca Grubič, izdelovalka nakita - Tega, prosim, ne kazati nikomur, je rekel

22.1.2022 | 19:00

Mančina delavnica je domača kuhinja. Ko so na bloku obnavljali fasado, so delavci kar skozi okno naročali darila za svoje žene, Manca pa jim je skuhala kavo. (fotografije: I. Vidmar)

Ljubi, jaz te imam zelo rad, ampak tega, prosim, ne kazati nikomur, ji je rekel mož, ko je prišel domov iz službe in ga je vprašala, ali bi to, kar je naredila tisto dopoldne, kdo kupil. Morda je imel tedaj prav, danes pa je stvar drugačna, njen unikaten ročno izdelan nakit nosijo na Japonskem, Češkem, v ZDA, Avstraliji in še kje po svetu in seveda tudi pri nas, tudi v kakšni televizijski oddaji je voditeljica okrašena z njenim izdelkom.

Ko so njena kolena preživela šestnajst ali sedemnajst operacij in ni z nogami mogla početi nič, kar običajni ljudje počnemo z nogami, ko ni mogla igrati odbojke, ki jo je imela tako zelo rada, so ji ostale le roke, ki bi rade nekaj počele in so začele oblikovati nakit. Prvi izdelki, ki jih je videl le njen Robi, ko je prišel domov iz službe, pravi, da res niso bili bog ve kaj, a volje ji to ni vzelo.

Odbojkarica po srcu in tradiciji

Manca Grubič je odbojkarica. Danes odbojke ne igra, saj ji tega ne dovolijo kolena. Jo je pa igrala od zgodnjega otroštva naprej. Tako rekoč se je rodila z odbojkarsko žogo v rokah. Odbojkarica je bila tudi njena mama Marija oziroma Marinka, kot so jo klicali odbojkarji, ki je bila v letih od 1963 do 1972 najboljša igralka brestaniške ekipe in je devet let nastopala za takrat zelo uspešen novomeški klub. Bila je tudi trenerka in leta 1996 prva predsednica novoustanovljenega Odbojkarskega društva Brestanica, ki ga je ustanovila skupaj z Miroslavom Mikelnom.

Surovi izdelki, preden gredo v pečico.

Podobno kot njena mama je tudi Manca svojo odbojkarsko pot začela v domači Brestanici in jo nadaljevala v Novem mestu. Ko jo je na igrišču v novomeški športi dvorani Marof videl starosta dolenjskih športnih novinarjev Slavko Dokl, je takoj vedel, čigava je. Stopil je k njej, in ji povedal, da ve, čigava je. Njena mama je namreč igrala v novomeški ekipi skupaj z njegovo ženo in Manca se je, kot je tedaj dejal, po igrišču gibala tako kot njena mama. Morda je del tega dobila tudi takrat, ko jo je mama tudi trenirala. Tudi Marinkino strast do odbojke je Manca podedovala po njej.

Kolena so bila kriva

Potem pa se je zgodilo na pripravah na Rogli, da jo je zabolelo v kolenu. Odpeljali so jo na magnetno resonanco v Zagreb, kjer so ugotovili hudo gensko napako hrustanca, imela je dve pogačici. Operacija je sicer uspela, a zdravnica ji vseeno ni mogla dati zdravniškega potrdila za študij na Fakulteti za šport, kjer je študiral tudi njen brat Sašo. Njena kolena ne bi zdržala vseh obremenitev športnega študija. Grozilo ji je, da bo dobila umetno koleno. Zdravniki so se tedaj odločili, da jo bodo uporabili za poskusnega zajčka in so ji koleno zdravili s tedaj novo metodo zdravljenja hrustanca z matičnimi celicami. Preživela je osem operacij, potem pa so po treh letih odkrili, da je z desnim kolenom še slabše kot z levim. Tokrat so se odločili, da ji bodo koleno pozdravili z novo metodo nekega izraelskega kirurga, ki je zdravil z implantatom koral. Sledile so nove operacije in Manca danes svoja kolena lahko normalno uporablja, hodi in kolesari, le odbojke ne more več igrati.

A vsaka slaba stvar ima v sebi lahko tudi kaj dobrega. »Svet, kakršnega sem poznala do tedaj in je bila v njem na prvem mestu odbojka, se mi je tedaj podrl. Ko sem morala po operaciji ležati, mi je bilo dolgčas in sem si želela nekaj početi. Nakit me je privlačil že od otroštva, oboževala sem stojnice, kjer so prodajali vse živo,« se je otroškega hrepenenja po lepih rečeh spominja Manca. Stojnice so v neposredni bližini njenega bloka pred cerkvijo oziroma Baziliko Lurške Matere Božje postavljali pogosto, ob birmah, prvih obhajilih in žegnanjih. Marinka, ki je kmalu ostala brez moža sama z dvema otrokoma, Manci ni mogla kupiti tistega, kar je bilo deklici všeč. »Oče nama je z bratom umrl, ko sva bila še otroka in ostali smo sami. Saj nam ni nič manjkalo, mama je 45 let delala v Lisci, a kakšnega luksuza si nismo mogli privoščiti. Otroci smo po sejmu čakali, da so pospravili stojnice, in smo šli pogledat, ali jim ni kaj padlo na tla,« se otroštva spominja Manca.

Takole se na kuhinjski deski nabirajo novi izdelki.

Robi jo je spodbudil

Potem si je kupila nožek, maso za oblikovanje in nekaj barv. V oblikovanju nakita je bila čista začetnica. Nič ni vedela o tem, samo všeč ji je bil nakit. Ni šla v šolo za oblikovanje, tudi na tečaj izdelave nakita ne, bila je popolna samoukinja. Vztrajala je in počasi so bili njeni izdelki videti bolje. Oblikovanje nakita, ki je bilo sprva le hobi, svoje izdelke pa je podarjala, je postalo nekaj več. Ljudje so bili pripravljeni za njene izdelke tudi plačati.

Tedaj je svojo vlogo ponovno odigral njen mož Robi, tako kot Manca nekdanji športnik, rokometaš tedanjega prvoligaškega moštva Dobove. Spodbudil jo je, naj gre naprej, naj se ne vrne v službo, ampak naj se posveti temu, kar rada počne. »Sama si tega ne bi upala. Na srečo ima Robi dobro službo, tako da sem lahko tvegala, sicer si tega pri družini z dvema otrokoma ne bi mogla privoščiti,« o prelomnici v svojem življenju pove Manca.

Manca narejeno s srcem

Sčasoma se je v izdelavi nakita izmojstrila, kupcev je bilo čedalje več. Svoje izdelke je ponudila kupcem po spletnih omrežjih, po Facebooku in Instagramu. Kam vse je segla s svojimi izdelki, dobro govori tudi 22.000 sledilcev na Facebooku in skoraj 5000 na Instagramu.

Njena blagovna znamka je Manca narejeno s srcem. Kadar dela res samo s srcem, so njeni uhani, broške, prstani, koralde in podobno okrasje barviti. Rada ima barve, mavrico, tudi črno bele kombinacije, rada ima energijo. Taka je tudi sama, energična, glasna, njen smeh bi človek prepoznal sredi New Yorka. Pravi, da je december mesec, ki ga najmanj mara. Ne mara bleščic, december jih je pa poln in tudi na njenem nakitu morajo biti ta mesec bleščice. Je december pač mesec, ko si ljudje brez slabe vesti lahko dovolimo tudi nekaj kiča.

Decembrska kolekcija, pri kateri ne smejo manjkati bleščice.

Njen nakit kupujejo in nosijo tako najstnice kot tudi gospe v zrelih letih. »Ne gre le za denar, več kot to mi pomeni, če s svojim nakitom koga osrečim,« pravi Manca in pokaže fotografijo gospe pri 95 letih, ki so jo vnuki presenetili z Mančinim nakitom. Kakšna sreča sije z njenega obraza! Pove anekdoto o starejšem paru, s katerim se je predlani srečala na prireditvi Kozjansko jabolko. Gospod, imel jih je okoli devetdeset, je bil videti kot Frank Sinatra. Gospe so padli v oko rdeči uhani, ki jih je imela v ušesih Manca. Natanko take si je zaželela. Ko je Manca videla, kako si jih gospa želi, jih je snela in ji jih podarila. Gospa ji je povedala, da je pred dnevi končala zadnjo kemoterapijo in da ima na glavi lasuljo. Manca ji je rekla, da morata z možem priti na Kozjansko tudi naslednje leto, ona zdrava. Ko je gospod to slišal, so mu po licu zdrsnile solze. Naslednje leto ju na Kozjansko ni bilo, a tudi praznovanja zaradi epidemije ni bilo, prišla pa sta letos, naravnost k Mančini stojnici. Gospa je bila zdrava, imela je svoje lase in Mančine uhane v ušesih.

Članek je bil objavljen v 50. številki Dolenjskega lista 16. decembra 2021

I. Vidmar