DL: Portret tedna - Darja Kapš

12.1.2022 | 11:30

Šah naj bi igrali že kakšnih 1500 let, že več stoletij pa mu pravimo kraljevska igra. V preteklih dneh so se z vprašanjem, kako matirati nasprotnika, ukvarjali velemojstri in velemojstrice, ki so se v Termah Čatež pomerili na ekipnem evropskem prvenstvu. Po šahovski olimpijadi na Bledu leta 2002 je bilo to najpomembnejše tekmovanje, ki ga je gostila Slovenija, podpredsednica organizacijskega odbora pa je bila Belokranjka Darja Kapš, ki je leta 2005 postala prva slovenska velemojstrica.

Na Čatežu ob Savi se je zbrala smetana evropskega šaha, za mnoge šahiste je bilo to prvo večje tekmovanje po epidemiji. »Veseli smo, da smo kljub zahtevnim epidemiološkim razmeram uspeli izpeljati prvenstvo. Že sama nominacija Evropske šahovske zveze, ki nam je zaupala organizacijo, je bila veliko priznanje za majhno Slovenijo, ki je s tem znova opozorila nase na evropskem šahovskem zemljevidu,« meni Kapševa, ki je tudi podpredsednica Šahovske zveze Slovenija in ambasadorka šaha.

Kot pravi, je šah miselna igra, ki razvija in ohranja logično razmišljanje, vztrajnost, bojevitost, uri spomin in spodbuja socializacijo. Tako kot v drugih športnih disciplinah je tudi v šahu prišlo do izjemnega napredka, mnogi trenirajo s pomočjo računalnika, zato so se sposobni priučiti neverjetnega števila otvoritev, pozicij. »Današnji računalniški šahisti igrajo čisto drugačno dimenzijo šaha. Ni več tako romantičen, manjka umetniškega pridiha, kot so ga imeli starejši velemojstri,« ocenjuje. Seveda pa pri najboljših šahistih ne gre samo za talent, za njihovimi uspehi se skriva ogromno trdega dela, truda in volje v raziskovanje in učenje novega.

Za šah jo je v otroških letih navdušil dedek. Ker je bila zelo živahen otrok, je bila težko pri miru in je dedku, ki je bil invalid, pogosto zbežala, ko jo je pazil. Da bi jo nekako zadržal ob sebi, sta igrala šah. »Bil je zelo iznajdljiv, vsako od šestnajstih figur sem morala poimenovati. Dejal mi je, da so figure kot ena ekipa, za katero moram skrbeti,« se spominja Kapševa. Šah ji je zlezel pod kožo in na vsak način je želela premagati dedka, ki pa se ji ni pustil kar tako. Ko ga je prvič zares premagala, ji je odvrnil, da z njo ne bo več igral, in od takrat naprej se nista več pomerila.

Talent je nato razvijala v Šahovskem društvu Stari trg ob Kolpi pod mentorstvom Vinka Kobeta, ki je že več desetletij gonilna sila razvoja šaha v Poljanski dolini ob Kolpi. Doma so pričakovali, da bo šolanje nadaljevala na črnomaljski gimnaziji, a da je lahko trenirala v takrat najboljšem šahovskem klubu v Sloveniji LŠK Metalka, se je vpisala na srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Kasneje je bila tudi članica novomeškega kluba Krka. Na prvih dveh deskah sta igrali z Indiro Bajt, na naslednjih štirih pa so bili fantje. »Verjetno je bilo prvič v zgodovini, da sta punci vodili ekipo, ki se je prebila v najmočnejšo državno ligo,« dodaja Kapševa, ki se lahko pohvali z dvema naslovoma državne prvakinje in je edina Slovenka z dvema medaljama z evropskih članskih šahovskih tekmovanj.

Pred tremi leti je z reprezentanco v Gruziji odigrala zadnji turnir in tako sklenila bogato športno pot. Opazila je, da ji primanjkuje tekmovalnosti, ki jo je včasih krasila. »Zdelo se mi je prav, da nekdo mlajši in veliko bolj šahovsko ambiciozen dobi mesto v reprezentanci.« Še naprej ostaja v stiku s šahom, saj je močno vpeta v delovanje kluba Tajfun – ŠK Ljubljana. Vesela je, da lahko znanje prenaša na mlajše generacije.

Razpeta je med domačim Prelesjem, Ljubljano, kjer živi, in Tolminom, kjer ima njen partner, prav tako šahovski velemojster, Jure Škoberne podjetje, v katerem dela. Dolga leta je bila sicer zaposlena v državni upravi, že kot študentka politologije je delala v kabinetu takratnega predsednika vlade Boruta Pahorja, kjer so jo kasneje tudi zaposlili. Zadnja leta je bila vodja kabineta ministra in pozneje predsednika državnega zbora mag. Dejana Židana, ko pa se je lani zamenjala oblast, se je poslovila tudi od politike in se podala v hotelirske vode. »Vesela sem, da sem šla stran, kajti politika je zdaj povsem izgubila kompas, preveč smo razdvojeni, zelo težko najdemo skupni jezik, ki je v teh časih ključen.«

Pred desetimi leti je na listi stranke SD v Beli krajini kandidirala za poslanko državnega zbora, a ni bila izvoljena. Na vprašanje, ali ima še kaj političnih ambicij, politično odgovarja, da nikoli ne reci nikoli. »Tudi po drugem otroku sem dejala, da ne bom imela več otrok, pa imam z novim partnerjem še enega. Ne pogrešam politike, čeprav je zelo privlačna in verjamem, da prav skoznjo lahko spreminjamo stvari na bolje.« Ker je evropsko prvenstvo končano, bo zdaj spet vso pozornost posvetila svoji družini, najbolj jo potrebuje šele nekaj mesecev star sinček Viktor.

Članek je bil objavljen v 47. številki Dolenjskega lista 25. novembra 2021

Rok Nose