DL: Sadjarska kmetija Erjavec - Edini, ki hruške režejo ročno

18.11.2021 | 14:40

Na kmetiji pripravljajo tudi degustacije in pogostitve.

V iskanju možnosti za preživetje na majhni kmetiji so se preusmerili v sadjarstvo in predelavo sadja – Zaradi pozebe so letos ostali brez pridelka jabolk – Njihov glavni proizvod je suho sadje

Zakonca Marija in France Erjavec iz Gorenje vasi pri Ivančni Gorici sta se pred 27 leti, ko sta začela iskati možnosti, ki bi njuni majhni kmetiji omogočile preživetje, odločila za sadjarstvo. Za preusmeritev iz do takrat živinorejske kmetije v sadjarsko sta se odločila z namenom, da potrošnikom ponudijo izdelke iz pridelanega sadja in to že naslednje leto začela tudi uresničevati.

»Enkrat toča, drugič pozeba. Tega ne bomo več dolgo zdržali,« pravi Marija o izpadu dohodka zaradi naravnih ujm. Letošnja pozeba jim je vzela ves pridelek. »Lani, ko je bilo minus štiri stopinje Celzija, smo kurili in rešili pridelek, letos pa je bilo minus sedem, celo minus osem in se ni dalo narediti nič. Oroševanja pa nimamo,« pravi in dodaja, da letos nimajo niti enega jabolka. Na srečo so lani zelo veliko pridelali in prodali zelo malo svežega sadja, ker so bili zaradi koronavirusa šole in vrtci zaprti, kupci pa zaradi omejitev gibanja tudi niso veliko hodili na kmetijo. »Sadje smo intenzivno sušili. Sušili smo ga do konca junija, tako da imamo za letošnjo sezono sadja dovolj,« pravi. Če ga bo mogoče še kje kaj dobiti, pa ga bodo kakšno tono tudi še kupili.

MOŽ NI BIL NAVDUŠEN

Marija in France sta začela kmetovati po poroki leta 1977. Kmetija, ki jo je danes 65-letni France pri 18 letih prevzel po ostarelem stricu, je imela sprva le 2,5 ha obdelovalnih površin in nekaj gozda, danes pa obsega 17 ha, od katerih je 11 ha gozda, 2 ha sadovnjakov jablan, na hektarju, na katerem imajo vinograd s 300 trtami, imajo tudi breskve, nektarine in hruške, na preostalih površinah pa v kolobarju poljščine. »Pridelujemo žita. Zdaj imamo ajdo, imeli smo piro, sin pa naseje tudi tritikalo, da ima za pujske in kokoši,« pravi Marija in dodaja, da do pred kratkim več kot 20 let na kmetiji niso imeli živali, zdaj pa imajo za samooskrbo štiri prašiče mangalice in nekaj kokoši.

Do leta 1994 so se ukvarjali predvsem z živinorejo in s poljedelstvom, potem pa so se začeli preusmerjati v sadjarstvo. V nekdanjem sadovnjaku je bilo 280 jablan, ko so se takrat kot ena izmed treh kmetij v občini odločili za poskusni nasad, da bi videli, ali bodo jabolka pri njih sploh uspevala, pa so sadovnjak na novo posadili, pri čemer so sadili postopoma.

Marija in France večkrat sprejmeta tudi obiskovalce, ki si ogledajo njihovo kmetijo.

France, ki sprva nad sadjarstvom ni bil navdušen, je danes vodja sadovnjaka, Marija, ki si je od nekdaj želela sadovnjak, pa je v predelavi. Na Marijino prigovarjanje so se namreč že leta 1995 začeli ukvarjati tudi s sušenjem sadja, suho sadje pa je danes tudi glavni proizvod njihove kmetije.

V normalnih letih pridelajo od 80 do 120 ton sadja. »Imamo vse sorte jabolk, ki so zdaj aktualne, elstar, idared, jonagold, braeburn, fuji in druge. Nimamo pa novih sort. Ko bomo sadili, bomo verjetno tudi kakšno izmed teh,« pravi Marija. Sadovnjak nameravajo namreč obnoviti. Zato so že lani posekali polovico od skupno 8.500 različno starih dreves intenzivnega sadovnjaka jablan, vendar pa, kot pravi, ker je letos vse pozeblo, tako da iz sadovnjaka ne bo prihodka, ga letos ne bodo obnovili. Se pa nameravajo na posekanih površinah tudi v prihodnje ukvarjati s sadjarstvom in v svoji ponudbi poleg suhega sadja obdržati tudi jabolka za ozimnico ter domač jabolčni kis in sok.

KIS, SOKOVI IN DŽEMI

Kisa pridelajo okoli 15 tisoč litrov letno, soka pa od štiri do šest tisoč litrov. »Naše stranke ne kupujejo več soka v takšnih količinah, kot so ga včasih. Vedno več pijejo vodo in se izogibajo sladkorjem,« pravi Marija. Zato sok, ki so ga včasih zelo veliko prodali doma, zdaj dajejo v trgovine in šole. »Če ne prodamo vsega, ga naslednje leto naredimo manj,« pravi. Soka sicer sami ne pasterizirajo. To za njih naredijo na kmetiji Karlovček. Da gre za kakovosten sok, pa priča velika zlata medalja, ki so jo osvojili letos na sejmu v Gornji Radgoni.

»Veliko naših izdelkov prodamo kot poslovno-novoletna darila, imamo tudi sadje v čokoladi, zelo prodajan artikel pa so tudi naši džemi,« pravi. Džeme kuha Marija. Letos je skuhala že 20 kotlov in naredila med 600 in 700 litri različnih džemov.

DELAJO TUDI ZA PEKARNE

»Za sušenje sadje tudi dokupujemo. Vse sadje razen jabolk, za katere imamo znak Izbrana kakovost, kupujemo s kmetij,« pravi Marija. Koliko ga dokupijo, je odvisno od letine in povpraševanja po suhem sadju, nikoli pa ga ne kupijo polovico tistega, kot imajo svojega, kolikor je sicer dovoljeno.

Jabolk, ki jih zaradi obvezne sledljivosti kupujejo pri Evrosadu, ne bi dokupovali, če ne bi delali za pekarne in slaščičarne, za katere morajo imeti ponudbo vse leto. Pekarnam dostavljajo naribana sveža jabolka za zavitke, gibanice in pite. Včasih so delali za zelo velike pekarne, zdaj pa sodelujejo s pekarnami Blatnik, Marche in več manjšimi. Kot pravi Marija, sadje, ki ga pekarnam dobavljajo po naročilu, ribajo skoraj vsak dan.

»Zdaj pa imamo tudi suha ribana jabolka, ki jih lahko gospodinje naredijo po priloženih navodilih na deklaraciji,« pravi o novosti. Zanimiv izdelek so, kot dodaja, tudi suhe jabolčne kocke, ki so primerne za zdrave zajtrke. »Delamo tudi razne posipe za čokolado in manjše koščke sadja za čokoladnice, veliko pa posušimo tudi kakija, za katerega imamo stalnega dobavitelja iz Goriških brd,« pravi o številnih izdelkih.

DRUGAČNI NAČINI TRŽENJA

»Včasih smo 80 odst. predelanega sadja prodali na domačem dvorišču, sveže sadje pa čisto vse, nekaj ga je šlo le v šole,« pravi. Prodajo imajo že utečeno, je pa koronačas prinesel tudi drugačne načine trženja. Prodaja sem jim je zelo razširila. Poleg prodaje na kmetiji, na kateri so uredili prodajalno že leto po tem, ko so začeli sadje sušiti, in je, kot pravi Marija, zelo dobro obiskana, imajo svoje izdelke že od samega začetka tudi v butičnih trgovinah. Prodajajo tudi različnim kmetijskim trgovinam, precej tudi podjetjema Agraria in Kalia, trgovinam z zdravo prehrano in prodajalnam z darili. »V zadnjem času pa tudi trgovinam Rifuzl, kamor dajemo izdelke v rinfuzi oz. razsutem stanju,« pravi o novosti, ki je danes, kot pravi, »in«, njim pa tudi dobrodošla in zaželena, saj jim pakiranje zaradi embalaže, etiket in preostalega predstavlja precej velik strošek.

NAJBOLJŠE HRUŠKE

Pri sušenju jabolka režejo in lupijo strojno, hruške pa režejo ročno. »Že vsa leta, odkar sušimo, imamo najboljše hruške v Sloveniji. Zelo velik poudarek dajemo temu, da je hruška povsem zrela, že do konca zmehčana. Mehke hruške pa se ne da rezati strojno,« pravi in dodaja, da vsi drugi sušilci v Sloveniji režejo hruške stojno, pri njih pa jih zato, da imajo vrhunsko kakovost, režejo ročno. Za hruške, kot pravi, imajo že tri znake kakovosti, zlato priznanje pa so za suhe neolupljene hruškove krhlje prejeli tudi na letošnjem ocenjevanju suhega sadja na Ptuju.

»Nekaj časa izdelkov nismo dajali na ocenjevanja, zadnja leta pa se jih ponovno udeležujemo,« pravi Marija. Ocenjevanj, kakršna so Dobrote slovenskih kmetij, se je dobro udeležiti. »S tem vidiš, kje si, in potrjuješ svojo kakovost,« pravi. Na letošnjem 32. Festivalu Dobrote slovenskih kmetij so prejeli tudi zlato priznanje za sušen kaki in bronasto priznanje za suhe olupljene jabolčne krhlje. Bili so tudi edini z območja, ki ga pokriva naš časopis, ki so osvojili priznanje na ocenjevanju kisov, in sicer zlato priznanje za jabolčni kis.

ZDAJ TUDI HČI IN SIN

»Delamo samo na kakovosti. Količin nič kaj dosti ne povečujemo,« pravi Marija in dodaja, da se to, da bi povečali tudi količine, lahko spremeni. Hči Nataša, ki je skrbela za dizajn, je namreč lani prevzela tudi trženje in je po besedah Marije precej zagnana. Tudi ona je sicer, tako kot je bil France, ki je delal na kmetijskem posestvu in se je pred tremi leti upokojil, zaposlena. Ima svoje podjetje, a je zdaj, odkar sta oba starša upokojena, pripravljena več postoriti za to, da bi nadaljevali tisto, kar so dosegli starši. Poleg tega je na kmetiji, tako kot je bila Marija do pred petimi leti, ko se je upokojila, kot član kmetijskega gospodarstva zavarovan tudi sin Matjaž, ki ima štiri majhne otroke. Zato pa na kmetiji, na kateri imajo zaposleno eno delavko, nadaljujejo investicije. Pred časom so nabavili traktor in peč na lesno biomaso, prejšnji teden pa so na streho postavili sončno elektrarno. Spremenili so tudi dizajn blagovne znamke, zaradi česar bodo imeli tudi novo embalažo, ob tem, da bodo obnovili sadovnjak, pa je med investicijami, ki jih že načrtujejo, tudi posodobitev prodajalne na kmetiji.

Članek je bil objavljen v 39. številki Dolenjskega lista 30. septembra 2021

Mojca Leskovšek Svete; foto: arhiv Kmetije Erjavec