DL: Dr. Željko Pleša: Človek se zdravi sam. Jaz mu le pomagam.

15.11.2021 | 14:45

Zdravnik Željko Pleša, specialist splošne medicine iz zdravstvenega centra Aristotel v Krškem, je prejel naziv moj družinski zdravnik 2021, in sicer v izboru Moj zdravnik, ki so ga že petindvajsetič organizirali pod okriljem revije Viva. Leta 1987 je diplomiral na Medicinski fakulteti v Zagrebu in leta 1988 uspešno opravil strokovni izpit. Tri leta je delal v Zdravstvenem domu v Zaprešiču kot zdravnik v urgentni službi, nato šest let v šolskem dispanzerju. Specializacijo za družinskega zdravnika je uspešno končal z izpitom leta 2000 v Zagrebu in potem nadaljeval delo kot družinski zdravnik v Zdravstvenem domu v Zaprešiču. V sklopu preventivnega dela je bil strokovni sodelavec v oddajah o preprečevanju odvisnosti na radiu Zaprešič, deloval je kot svetovalec za družinske probleme, sodeloval s Centrom za odvisnosti Klinične bolnišnice Vrapče in Sestre milosrdnice ter izvajal metadonski program. Leta 2004 je opravil dodatno izobraževanje s področja denzitometrije (merjenja kostne gostote).

Menda ste želeli postati pediater. Če primerjate specializaciji: otroški zdravnik in zdravnik splošne medicine, kaj bi rekli?

»Želel sem postati pediater, delati z otroki. Zdravnikovo delo z otroki je primerjalno težje kot z odraslimi. Po drugi strani je to delo, pri katerem lahko naredimo veliko preventivno, ne samo skozi cepilni program, ampak v smislu nekakšnega vzgojnega usmerjanja. Zaradi tega bi mi bilo to delo z otroki izjemno zanimivo. Potem je izpadlo tako, da sem šel v družinsko medicino. Na Hrvaškem je bila takrat vojna, težko je bilo dobiti specializacijo, čakal sem dolgo. Edina priložnost, ki se je odprla, je bila družinska medicina. In to je bila ena najboljših stvari, ki so se mi zgodile v življenju. Družinska medicina se v nasprotju s pediatrijo usmerja na družino. Tu gre za nekako širši pogled, na samo na zdravje, ampak tudi na družinske razmere. V principu želiš obravnavati celotno družino in se trudiš, da zajameš vse, od otroka do starega ata in stare mame. In tu sem se našel.«

Ali bi zdravniki lahko obravnavali več pacientov, kot jih zdaj, vendar jih »smejo« le toliko, kolikor obravnav plača zdravstvena zavarovalnica?

»Nikoli nisem gledal na to in tudi kolegi zdravniki dejansko ne gledajo na to, kaj zavarovalnica prizna ali česa ne prizna. Težko je časovno opredeliti, kaj si zasluži pacient. Nekako okvirno velja, da bi bilo od pet do šest pacientov na uro. Kot zdravnik se glede na poznavanje težav pacienta in vse okoliščine odločiš, ali gre za primer, ki ga lahko rešiš v nekaj minutah, ali pa se boš pacientu posvetil dlje časa, tudi do pol ure in več. Jaz obravnavam od 50 do 60 pacientov dnevno. Težava je administrativno delo. To vzame ogromno časa. Če bi zdravnike razbremenili administrativnih opravil, bi bilo veliko več časa za paciente. Določene stvari, zdaj se je to začelo, bi lahko delala tudi sestra.«

»Bralke in bralci so svoj glas podelili ne le strokovnosti, ampak tudi srčnosti, človečnosti in spoštljivim odnosom,« so zapisali ob podelitvi naslova. Ali je za zdravnika dovolj poznati samo stroko? Kako doživljate poklic zdravnika?

»Empatija, sočutje do človeka, to je na prvem mestu. Na drugem mestu je nekakšen holizem v odnosu do človeka, ne kot pacienta, ampak kot človeka: ljudje so tudi starši, nekje delajo, so družbeno vključeni, skratka, človek je osebnost. Gre za vseobsegajoči pogled na človeka. Eden izmed profesorjev, ko sem bil na specializaciji, je rekel: 'Dober zdravnik boš šele takrat, ko boš ob pacientu, ki stopi na vrata, pomislil: 'Glej, to je moj najbližji sorodnik.' Se pravi, če se boš do katerega koli pacienta obnašal kot do najbližjega sorodnika, boš dober zdravnik. Narediti največ, kar se da, za vsakega pacienta – za to gre. Prvenstveno ga moraš spoštovati kot človeka.

Človek se zdravi sam. Jaz sem tu samo za to, da mu pomagam, da ga usmerim. Midva sva enakopravna, jaz nisem nad njim kot nekakšna avtoriteta. Tu sem, da mu maksimalno pomagam do pozitivnega rezultata.«

Človek je celovito bitje. Kaj v tej luči pomenijo specializacije? Ali je zdravnik specialist prikrajšan za posamezna znanja, ki so zunaj njegove specializacije?

»Medicina je praktično vesolje. Kot posamezni zdravnik lahko obvladaš na tem neskončnem področju ozek delček in tu si lahko zelo dober strokovnjak. Pri družinski medicini je pri specializaciji pomembno, da pridobiš samozavest, da kot specialist veš za veliko mogočih obravnav. Ob tem imaš asa v rokavu, ker poznaš družino, poznaš človekovo okolje, poznaš morebitne družinske dedne bolezni. Pri nekaterih boleznih lahko pacientu pomagaš sam, pri drugih boleznih pa veš, da obstaja možnost zdravljenja in h kateremu specialistu ga usmeriti.

Zakaj je pomembno poznati pacienta? Poglejmo primer: pacient čaka eno leto na pregled pri vrhunskem specialistu. Ko pride na pregled, nenadoma dobi visok krvni tlak, kar je 'učinek bele halje'. Zdravnik, ki ga vidi prvič, mu izmeri tlak in mogoče takoj napiše diagnozo hipertenzija. Ampak ta pacient in vsi člani družine imajo normalen krvni tlak. Potem po nekaj časa pride k meni, mu izmerim tlak in ta je normalen.«

Kaj menite o nekaterih razmišljanjih, da bi v posameznih primerih pri zdravljenju sodelovala zdravnik in zdravilec?

»Moje osnovno stališče v medicini je: ne škoditi. Iz tega vse izhaja. Verjamem v zdravljenje določene narodne medicine, upoštevam to. Verjamem tudi v zdravljenje z zelišči. S čaji. Tudi medicinska stroka to upošteva. Npr. pri vnetju sečnih kanalov se svetuje ursi čaj. Pri vnetjih ustne votline se svetujejo kamilice in žajbelj. Pri težjih primerih, ko je zdravljenje z antibiotiki, npr., pa je vprašljivo, ali bi človek sočasno uporabljal še kakšne druge zdravilne stvari. Vprašljivo je, čeprav smo, npr., določena zdravila v osnovi vzeli iz narave. Npr.: aspirin smo vzeli iz vrbe. Penicilin konec koncev proizvajajo plesni. V posameznih zeliščih namreč mogoče ni vedno ustrezne koncentracije, odvisna je od leta, od sonca, se pravi, da neko naravno zdravilo glede na omenjeno lahko niha glede učinka. Tako ne morete določiti ustrezne koncentracije zdravila. Zato kombinacij zdravilnih postopkov v določenih primerih naj ne bi bilo. Posamezni način vsak zase mogoče da, sočasna kombinacija obojega ne. Zato nisem za kombinacijo z alternativno medicino, zaradi tega razloga ne. V medicini obstajajo obdobja, ko medicina pacientu nima več kaj narediti. Takrat podpiram, da gre človek tudi k alternativnemu zdravljenju, ampak ne v smislu, da mu vzamejo denar, ampak na način, da mu ne delajo škode, da mu ne dajejo škodljive snovi. Moramo se zavedati, da predstavlja velik del, od dvajset do trideset odstotkov, tudi pri rednih zdravilih nekakšen placebo učinek. Če mu pomaga placebo učinek, pa mu ob tem nihče ni vzel denarja, ostaja torej upanje, upanje pa ogromno pomeni pacientu.«

Vaš pogled na uveljavljeno spopadanje s covidom. Ali bi kot zdravnik z dolgoletno prakso in bogatimi izkušnjami pri delu z najrazličnejšimi ljudmi ter z doseženo visoko stopnjo zaupanja nagovarjali k cepljenju drugače, kot to usmerjanje k cepljenju poteka zdaj?

»Sto let nismo imeli kakšne hude pandemije, nekako od izbruha 'španske gripe'. Vmes smo imeli nekaj kratkotrajnih izbruhov, ampak to smo doživljali kot nekakšno eksotično bolezen v nekakšnih eksotičnih območjih. In smo se kot Trnuljčica uspavali, tudi zdravstveni sistemi. To se je zgodilo ne glede na to, da so epidemiologi opozarjali. Zdaj so se podrli celi zdravstveni sistemi, ker niso bili pripravljeni za takšno pandemijo. Najzanimivejše je, da so se podrli najbogatejši sistemi. Slovenija in druge države, ki so imele nekakšen egalitarni sistem, so se v principu fantastično odzvale na pandemijo. Na splošno se svet odziva podobno, kot nekajkrat v preteklosti. Ko se je zdaj pojavil covid na Kitajskem, se je spet zdelo, da je to v nekem oddaljenem delu sveta. Pozabili smo, da so v 24 urah dostopni skoraj vsi kraji na Zemlji in da se bolezen zato lahko razširi zelo hitro. Zato bi morali takoj na začetku oblikovati skupino, sestavljeno iz strokovnjakov z več področij, ker pandemija prizadene vsa področja življenja. Postaviti se jasno in povedati: kar se je delalo do zdaj, je neučinkovito po vsem svetu, zato ker je to nova bolezen, o njej je premalo teoretičnega znanja, znanje pridobivamo, žal, v praksi. Mislim, da bi ljudje ob takem pristopu bolj zaupali odločitvam. Vsake tri dni se menjajo usmeritve in ljudje ne zaupajo več temu načinu, tudi zato, ker so bile nekatere usmeritve v ukrepih nasprotujoče si. Veliko je bilo v povezavi s pandemijo napačnih informacij. Veliko je 'strokovnjakov', od katerih posreduje v javnost vsak svoj pogled na bolezen.

Mediji, nekateri, so naredili veliko napako s senzacionalističnim poročanjem, npr. poročanjem o domnevnih stranskih učinkih. Pri zdravilih, ki jih ljudje uživajo množično v velikih količinah, je veliko stranskih učinkov, ampak za cepiva proti covidu so naredili takšno paniko in ljudje so prestrašeni. Zdajšnji ukrepi so posledica prej omenjenega.

V takih situacijah, tako kot v vojnah, ne obstaja možnost široke razprave in potem odločanja, ampak je potrebno centralizirano odločanje z jasnimi smernicami, in če je zaupanje do teh smernic, se lahko stvari odvijajo ugodno. Ali se strinjamo ali ne – ne gre za to. Gre za to, da so bile zadnje zaostritve ukrepov edina izbira, da ljudi posredno prisilijo k cepljenju. Drugače ne gre. Ljudje imajo na voljo brezplačno cepivo, ampak nastala je nekakšna psihoza proti cepljenju in ljudi je strah cepljenja. Cepljenje pa je edino, kar lahko naredijo za zaščito. Poleg tega posameznik v družbi ne sme misliti samo na sebe, ampak tudi na druge. Tudi če je človek star, ima pravico živeti, zato mu je ne smemo vzeti z boleznijo.

Glede najnovejših zaostritev – ne vemo, kako drugače doseči precepljenost. Ukrepi so nekoliko represivnejši, je posredna prisila k cepljenju – ampak kaj narediti drugega? Padli smo na izpitu, celoten svet. Bili smo nepripravljeni za nekaj takega, kar se nam je zgodilo s pandemijo.«

Kolikšna je moč zdravnikove besede?

»Ogromna. Še vedno podcenjujemo moč besede. Prva stvar, da bi lahko upoštevali besedo, ni avtoriteta, ampak zaupanje. Najprej je zaupanje, potem je avtoriteta. Zdaj k nam veliko ljudi kliče glede cepljenja. Prvo vprašanje, ki mi ga postavijo, je, kaj mislim o cepljenju. Veste, kaj odgovorim najprej? 'Nikoli se nisem cepil proti gripi. Takoj ko sem lahko, pa sem proti koroni cepil sebe in svojo družino.' Večina pacientov potem reče, kdaj se lahko naročijo za cepljenje. Če se sam ne cepim, kako naj prepričujem druge, da naj se cepijo? Vsak ima pravico, da se cepi ali se ne cepi. A po drugi strani gre za to, da človek lahko z necepljenjem ogroža druge. Tu je težko reči, kaj je demokratična pravica človeka in pravica skupnosti. Moramo se pogovarjati argumentirano. Glede na statistične podatke o zapletih po cepljenju je dvestokrat večja verjetnost za krvni strdek, če oseba zboli, kot če se cepi. Pogovarjati se je treba umirjeno s podatki, z zaupanjem. In ogromno ljudi se, kot rečeno, pri nas cepi.«

Željko Pleša, dr. med., specialist splošne medicine, osebno. Kaj bi povedali?

»Ogromno berem. In rad poslušam glasbo. To sta nekako dve osnovni stvari. Drugače pa: narava, narava, narava. To vključuje: gobarjenje, ribolov, sprehode z družino in s psom, med drugim. Včasih sem se ukvarjal s športom, igral sem nogomet. Narave, skratka, čim več. Narava je izjemno lepa tudi v naših krajih ob Sotli proti Kumrovcu; živim v vasi Harmica na hrvaški strani ob meji s Slovenijo; na slovenski strani je blizu vas Rigonce v občini Brežice.

Sem eden redkih, ki nima mobilnega telefona, ne zasebno ne v službi. Televizijo gledam čim manj. Moj življenjski princip je minimalizem; v tem smislu obožujem Japonce in Kitajce. Ljudje smo kot bitja unikatni, in da se v svetu pehamo za nekakšnimi materialnimi dobrinami, je nesmisel. Imejmo tisto minimalno, kar potrebujemo. To pogrešam pri Zahodu, kjer ljudje ves čas pričakujemo nekakšne velike dogodke, skratka, nekaj velikega, a mimo nas gre milijon drobnih stvari, v katerih bi lahko uživali. Minimalizem je osnova v življenju. Človek si potem sam ustvari svet velik. Npr.: človek, ko bere, doživlja nekakšen poseben svet, sam po svoje.«

Kako doživljate naziv moj družinski zdravnik 2021?

»Sploh nisem vedel, da pacienti glasujejo zame v izboru zdravnika leta. Ko sem izvedel, sem bil ganjen, priznam. Naziv je zame priznanje, je tudi nekakšna obveznost in spodbuda za delo v prihodnje v teh težkih razmerah.«

Članek je bil objavljen v 38. številki Dolenjskega lista 23. septembra 2021

M. Luzar