DL: Portret tedna - Anton Koželj

14.11.2021 | 14:00

DL: Portret tedna - Anton Koželj

Za svoje dosedanje delo je prejel že več priznanj, nedavno pa mu je Čebelarska zveza Slovenije podelila tudi priznanje Petra Pavla Glavarja, s katerim se lahko pohvalijo le redki posamezniki. Anton Koželj, ki je letos dopolnil 70 let, je bil ob prejemu priznanja vidno ganjen, a kot so poudarili v obrazložitvi, si ga je več kot zaslužil. Je živi leksikon slovenske čebelarske zgodovine, že dve desetletji je predsednik Regijske čebelarske zveze Petra Pavla Glavarja, v katero je od Kostanjevice do Grosuplja vključenih osemnajst društev iz devetnajstih občin, je pobudnik nadaljnjih raziskovanj starih dokumentov in zapisov o življenju in delu velikih mož, ki so pripomogli k razvoju slovenskega čebelarstva. Doma ima tudi zgledno urejen čebelarski muzej in še bi lahko naštevali.

S čebelarstvom se je začel ukvarjati pri petindvajsetih letih, ko se je iz domačega Ravnega Dola preselil v Šmarje - Sap, kjer danes živi. »Včasih so starši stremeli, da gredo otroci na svoje. Z ženo Vido sva kupila parcelo v Šmarju - Sapu in zgradila hišo. Tukaj je bilo tudi nekaj čebelarjev, ki so se svoje čebele prevažali na pašo po celi bivši Jugoslaviji. Ker sem imel izpit za tovornjak, so prosili tudi mene, ali bi lahko kdaj peljal. Nekaj let sem vozil, nato pa sem si dejal, zakaj ne bi na kamion naložil tudi svoje čebele. Predelal sem starega deutza in tako tudi sam začel čebelariti,« se spominja Koželj. Prvo leto je imel okoli 70, pred desetimi leti celo 800, zdaj pa skrbi za okoli 300 čebeljih družin, ki jih še vedno vozi na pašo, a le po Dolenjski.

Predelati tovornjak za prevoz čebel mu ni bilo težko, saj se je izučil za ključavničarja. Prvo službo je sicer dobil kot šofer v gradbenem podjetju Gradis, nato ga je pot zanesla v podjetje Kovinastroj, kjer je deset let delal v nabavi. Preden je šel pred štirimi leti v pokoj, je kar nekaj let za Pivko dostavljal meso. Ob službi se je vseskozi posvečal čebelarstvu. Čebele je na pašo vozil tudi v okolico Trebnjega, kar pa je šlo nekaterim tamkajšnjim čebelarjem nekoliko v nos. Zato se je včlanil v Čebelarsko društvo Trebnje in kasneje postal celo predsednik.

Sodeloval je pri obnavljanju kapele na posestvu Lanšprež, kjer je deloval in je tudi pokopan Peter Pavel Glavar, velikan slovenskega in svetovnega čebelarstva. »Po svetu so ga poznali, pri nas pa je bil kar nekoliko zamolčan. A čebelarji smo v zadnjih letih povzdignili njegovo delo, ki je bilo takrat zelo pomembno za razvoj Temeniške in Mirnske doline,« pravi Koželj, ki je gonilna sila vsega, kar je bilo v zadnjih letih narejenega na Lanšprežu. Med drugim so letos, kjer je nekoč stal Glavarjev sadovnjak, zasadili približno 60 visokodebelnih starih sort jablan in hrušk. »Čaka nas še veliko dela. V slogi je moč in prepričan sem, da bo Lanšprež dobil podobo, kot si jo zasluži.« Med drugim tam načrtujejo urediti tudi park medovitih rastlin.

Zelo ga zanima čebelarska zgodovina, pri tem ga podpira tudi žena Vida. Skupaj sta napisala kar nekaj knjig, na katere sta upravičeno ponosna. Med drugim sta zaslužna, da je luč sveta ugledala knjiga, ki govori o stoletni zgodovini čebelarstva v dolinah Mirne in Temenice. Koželj je tudi pobudnik raziskovanja o družini Rothschütz z baronom Emilom na čelu. Ta je namreč leta 1868 v Podsmreki pri Višnji Gori ustanovil Kranjski trgovski čebelnjak in se širokopotezno lotil trgovine s čebelami, bil je tudi eden izmed treh pobudnikov ustanovitve močne čebelarske organizacije, ki je izdajala svoje strokovno glasilo. Koželj je zbral vrsto dokumentov in čebelarskih eksponatov, ki so povezani s to družino, in jih namerava podariti muzeju v Hiši Kranjske čebele v Višnji Gori.

Tudi sam ima doma čebelarski muzej, v katerem je ogromno starih predmetov, orodij, knjig in zapisov. Nekateri čebelarski eksponati so stari celo 250 let. Obiskujejo ga turisti od vsepovsod, zadnja leta zaradi epidemije nekoliki manj, s ponosom pa svojo izjemno zbirko razkaže tudi šolarjem. Poleg čebelarskih predmetov v muzeju najdemo tudi raznovrstno lovsko opremo, orožje, nakit in drugo. Še preden se je začel ukvarjati s čebelami, je bil član lovskega društva tako kot njegov oče in stari oče.

S ponosom pove, da je iz svojega žepa pokril stroške digitalizacije revije Slovenski čebelar od leta 1873 do leta 1945. Kasneje je uspel s predlogom, da so celoten arhiv Slovenskega čebelarja in drugih monografij in bibliografij, povezanih s čebelarstvom, digitalizirali. Zdaj so na spletu dostopne vsem, ki jih to področje zanima.

Članek je bil objavljen v 38. številki Dolenjskega lista 23. septembra 2021

Rok Nose

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava