Ljudje ob Kolpi: Lavoslav Gorenjec

12.11.2021 | 10:55

Adlešiči

Križ na adlešiškem pokopališču

Lavoslav (Leopold) Gorenjec – Podgoričan, duhovnik, pisatelj, prevajalec
Rojen 12. novembra 1840 v Šentrupertu, umrl 19. februarja 1886 v Adlešičih

Kot rojstni kraj Lavoslava Gorenjca se včasih navajata tudi Brinje in Podgorica, kar sta obe imeni za isti zaselek Šentruperta.

Gimnazijo je v letih 1853 -1861 obiskoval v Novem mestu. Šolanje je nadaljeval v ljubljanskem semenišču in po posvetitvi za duhovnika služboval kot kaplan v kočevskem Koprivniku (Nesseltal), v Šentlovrencu na Temenici, v Slavini na Notranjskem in v Št. Juriju pod Kumom. Leta 1877 je bil premeščen v Adlešiče in tam ostal do svoje smrti leta 1886.

Leopold Gorenjec se je že v semenišču družil s poznejšimi pisatelji in župniki: Ivanom Veselom-Vesninim, Francem Jaroslavom Štrukljem, Janezom Bilcem in Josipom Ogrincem (edini ne konča bogoslovja, pač pa odide na Dunaj študirat naravoslovje). Mladi semeniščniki so izdajali slovenski list »Lipa«, v katerem so se vadili pisateljevanja, in se skupaj učili slovanskih jezikov. Takrat je bil velik poudarek na učenju češčine. Lavoslav veliko piše in objavlja, a še več se posveča prevajanju, tako sčasoma povsem zanemari lastno ustvarjanje. Zelo navdušeno tudi nabira različno »narodno blago« - zapisuje ljudske pesmi, pripovedke, pravljice, vraže. Objavlja v vseh takratnih glasilih, ki izhajajo v slovenskem jeziku.

Leta 1863 objavi v Zgodnji Danici pesem Pogrebec. Prva od petih kitic gre tako:

Koplji, koplji mi lopata,Groba temne odpri vrata,
Trudni, da k pokoju leže vanj!
Ure so življenja štete,
Starc, mladenič, malo dete
Zgrudi v grob se, ko ne misli nanj.

Največ prevaja iz češčine (Štulc, Chocholouška, Hálka), pa tudi iz poljskega (Czajkowski, Kraszewski, Grabowski, Korzeniowski, Jellowicki, Krasinski, ruskega (predvsem Gogolj in Turgenjev) in srbo-hrvaškega jezika (Pavlović, Bogošić). Med res številnimi prevodi je nujno omeniti vsaj Gogoljeve Mrtve duše in Tarasa Bulbo.

Pri pisateljevanju in prevajanju je uporabljal različne psevdonime: Podgoriški, Podgoričan, Deželanov, Gojsko.

Zadnje mesece pred smrtjo hudo bolnemu župniku Lavoslavu Gorenjcu – Podgoričanu (kot veliko umetnikov tistega čas tudi on umre zaradi vodenice) pride pomagat kaplan Ivan Feliks Šašelj, ki potem nadaljuje njegovo pisateljsko in duhovniško delo v Adlešičih dobrih 38 let. dr. Niko Zupanič je mnenja, da če bi župnik in kaplan delala dalj časa skupaj bi to imelo izjemen učinek umetniške sinergije v malih Adlešičih (... veliki svetovljan Gorenjec in ljudski človek Šašelj …). O bolezni in prezgodnji smrti Podgoričana kakor tudi prezgodaj umrlega adlešiškega učitelja Matjaža Grma (oče slikarja Josipa Germa) pa meni, da bi lahko največ naredila za svoje zdravje, če bi izpustila katerega od pogostih obiskov kleti »Pri Perinjaku« na sosednjem Hrvaškem. Tam sta pogosto zahajala na starogorsko črnino, ki so jo pridelovali med Mržljaki in Kunići. Mladi Šašelj je po Podgoričanu podedoval pohištvo in bogato knjižnico, svoj vinograd pa je dal v račun za maše. Z njim pa je do prve svetovne vojne ostala tudi kuharica Franca Lavrič, sestra podmaršala Ivana Lavriča pl. Zaplaškega, prek katere je imel tudi stik z visoko družbo v Zagrebu.

Boris Grabrijan