DL: Portret tedna - Aleš Suša

20.3.2019 | 11:00

DL: Portret tedna - Aleš Suša

Izteklo se je leto, v katerem je Big band Krško praznoval štiridesetletnico, in v tem letu je orkester, ki ga je pred štiridesetimi leti postavil na noge Drago Gradišek, doživel pomemben preboj. Izdal je prvo ploščo z lastno glasbo, z glasbo, ki so jo napisali člani orkestra. Za vsem tem stoji dirigent in vodja big banda Aleš Suša, saksofonist, akademsko izobraženi džezovski glasbenik, zaposlen v Big bandu RTV Slovenija in, kar v tej zgodbi ni nepomembno, otrok Pihalnega orkestra Krško, v katerem se je rodil krški big band.

Aleš Suša je v glasbene vode zašel po naključju in na začetku ga glasba niti ni kaj posebej zanimala, na vaje krškega pihalnega orkestra je hodil predvsem zaradi družbe, tja pa je prišel zaradi prijatelja, vrstnika, čigar oče je igral pri godbi, in ko sta slišala, da v orkester vabijo mlade, sta se s prijateljem prijavila. Pol leta se je učil klarinet v krški glasbeni šoli, potem pa pri pihalnem orkestru, kjer ga je učil prav Drago Gradišek.

Bolj je Aleša začela zanimati glasba šele proti koncu srednje šole, ko so s prijatelji poslušali vse, kar se je tedaj dobilo, predvsem jazzovsko glasbo tedaj Privškovega Big banda RTV Ljubljana in tistega, kar je v oddaji Izza odra vrtel Brane Rončel, do plošč, ki so jih izdali slovenski jazzisti, tudi tedaj priljubljeni Grentown jazz band klarinetista Boruta Bučarja. Ko je končal srednjo tehniško šolo v Krškem, se je, navdušen nad vsem, kar je tedaj poslušal, odločil, da bi poskusil na sprejemnih izpitih na tedanji srednji glasbeni šoli, današnjem konservatoriju za glasbo v Ljubljani. Želel si je igrati saksofon, ki je vsekakor bolj jazzovski inštrument kot klarinet, a je za vsak slučaj šel na sprejemne izpite za oba inštrumenta. Bil je sprejet in lahko je izbiral, seveda pa se je odločil za saksofon, ki ga je najprej študiral na klasičnem oddelku. Po prvem letu študija so odprli oddelek za jazz in zabavno glasbo in potem je oboje študiral vzporedno ter doma v Krškem ob koncu prvega letnika od Draga Gradiška prevzel vodenje big banda, ki je bil tedaj še sekcija pihalnega orkestra.

Glasba je postala njegov svet in čedalje bolj se je zavedal, da za vse tisto, kar si je želel doseči bodisi kot saksofonist bodisi kot dirigent, aranžer in morda tudi kot skladatelj, potrebuje več znanja, kot mu ga je lahko ponudila in dala šola, ki jo je končeval. Edina možnost je bil študij v tujini. Najbližje je bila Visoka šola za glasbo v Gradcu, za katero pa je veljalo, da je nanjo iz Slovenije skoraj nemogoče priti. Zadnji od slovenskih jazzistov, ki se je tam šolal, je bil Tone Janša, ki je potem študij nadaljeval na znamenitem Berkleeju v Bostonu, pred njim je davnega leta 1974 v Gradcu diplomiral Andy Arnol.

Na sprejemne izpite v Gradec sta šla skupaj z Blažem Trčkom, sedanjim sodelavcem, in na njuno veliko presenečenje in zadovoljstvo so ju sprejeli. Že v času študija je začel sodelovati tudi z Big bandom RTV Slovenija, kjer so ga takoj po diplomi tudi vzeli v službo. Ljubljanski big band je tedaj po smrti Jožeta Privška vodil Lojze Kranjčan, občasno pa tudi Petar Ugrin, ki je imel tudi svojo nekoliko bolj komercialno zasedbo Petar Ugrin orkestra, v kateri se je znamenitemu trobentaču s svojim alt saksofonom pridružil tudi Aleš.

»Imel se srečo, da sem prišel na trg, ko še ni bilo take konkurence, in sem takoj dobil službo v državnem orkestru, tako da sem imel eksistenčno vprašanje rešeno, v prostem času pa sem se lahko ukvarjal tudi s takimi stvarmi, kot je Big band Krško,« pravi Aleš in doda, da bi se tudi danes odločil za glasbo, če bi bil mlad.

V Big bandu Krško se je z znanjem, ki ga je pridobil v Gradcu in tudi igranju Big bandu RTV ter drugih zasedbah, lahko lotil tudi aranžiranja. Tedaj krški big band ni igral lastnih skladb in tudi aranžmaje so morali kupiti ali kako drugače dobiti, Aleševa želja pa je bila, da bi igrali svojo muziko. Ob štiridesetletnici je bil orkester zrel tudi za to. Po Aleševi poti so šli številni člani njegovega krškega big banda, deset jih že ima diplomo iz tujine, sedem jih na jazzovskih akademijah v tujini še študira. Koliko znanja se je nakopičilo v orkestru, dokazuje tudi lani ob jubileju izdana plošča, na kateri je izključno glasba, ki so jo napisali člani Big banda Krško, in to je, kot pravi Aleš, tudi njegova usmeritev v prihodnje, vsaj do leta 2022, ko bo vodenje orkestra predal nasledniku, sam pa se preselil v prvo vrsto, kjer sedijo saksofonisti.

Članek je bil objavljen v 1. številki Dolenjskega lista 3. januarja 2019

Igor Vidmar

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava