DL: Mož, ki je zaznamoval Dolenjske Toplice

13.7.2018 | 10:45

Marko Pršina na predstavitvi zbornika (Foto: B. B.)

Drago Gregorc v sokolski uniformi (Foto: Karel Henigman, hrani Rajko Henigman)

»Če bi morali Dragotina Gregorca opisati z eno besedo, bi bila to zanesenjak. Bil je človek z ogromno energije, vedno znova je našel nove motive in polja delovanja ter bil pri tem vedno tudi zelo uspešen.«

S temi besedami je moža, ki je Dolenjskim Toplicam pustil neizbrisen pečat, na predstavitvi zbornika Dragotin Gregorc opisal urednik tega etnografskega, etnološkega in zgodovinskega dela Marko Pršina. Kot je povedal, so se z Gregorcem srečevali že pri pripravi monografije Dolenjske Toplice v odsevu časa (2015) in že takrat je postalo jasno, da bi si učitelj, upravitelj in ravnatelj topliške šole zaslužil samostojno knjigo. Gregorc je bil namreč dejaven tudi na kulturnem, sokolskem, družbenopolitičnem, gasilskem, turističnem, čebelarskem, sadjarskem, kmetijskem in gospodarskem področju. Bil je osrednja osebnost topliškega kulturnega in društvenega dogajanja, vse od svojega prihoda za učitelja leta 1904 pa do smrti leta 1969, o čemer priča tudi dejstvo, da je na skoraj vseh skupinskih fotografijah iz tistega obdobja, ki so povečini delo Karla Henigmana, v sredini.

Dragotin Gregorc se je leta 1883 rodil v Novem mestu, v hiši na današnji Pugljevi ulici med reko Krko in Bregom. Oče je bil dežnikar, v družini pa se je rodilo deset otrok: najstarejši Jurij je postal starešina sreskega sodišča v Kranju, Franc je bil načelnik sokolstva v Novem mestu, zdravnik Albin sreski sanitetni referent v Murski Soboti, Dragotin pa se je leta 1904, takoj po končanem učiteljišču v Ljubljani, zaposlil kot učitelj na topliški šoli, ki jo je takrat vodil Martin Matko, liberalno usmerjen prosvetni delavec in čebelar, v katerem je Gregorc našel mentorja v poklicnem in političnem življenju.

Že leto po prihodu v Toplice je Gregorc ustanovil bralno in pevsko društvo, ki je svojo dejavnost kmalu razširilo tudi na gledališko in športno dejavnost, pod njegovim okriljem pa je začela delovati tudi čitalnica. Velike zasluge je imel pri ustanovitvi topliškega sokolskega društva, ki se je leta 1931 na njegovo pobudo lotilo tudi gradnje sokolskega doma, in sicer na mestu, kjer danes stoji kulturno-kongresni center. Leta 1936 so Gregorca zaradi naprednih nazorov premestili na delovno mesto v Mokronog. Tam je ostal do prve upokojitve leta 1940, čas »izgnanstva« pa je izkoristil za pisanje spominov (Moji spomini). V času okupacije je bil privrženec OF, po koncu vojne pa je ponovno postal šolski upravitelj in kasneje ravnatelj nižje gimnazije v Toplicah, kjer je leta 1952 dočakal vnovično upokojitev.

Zbornik Dragotin Gregorc je sestavljen iz dveh delov. V prvem so prvič javno objavljeni Moji spomini, ki jih je leta 1997 med prenovo hiše na podstrešju nekdanje Gregorčeve našel Andrej Hudoklin, ter nekateri drugi pomembnejši zapisi Gregorca, ki je objavljal tudi v Slovenskem narodu, Jutru in Dolenjskih novicah, po vojni pa v Slovenskem poročevalcu, Delu in od njegove prve številke tudi v Dolenjskem listu. Drugi del zbornika sestavljajo eseji sedmih avtorjev (Marko Pršina, Marjetka Balkovec Debevec, Tatjana Hojan, Tjaša Zupančič, Marjeta Bregar, Helena Kulovec in Andrej Hudoklin), med katerimi osrednje mesto zavzema prispevek Pršine, ki je predstavil življenje in delo Dragotina Gregorca, za kar se je moral prebiti skozi tisoč strani neurejenega arhivskega gradiva, ki zdaj, urejeno in popisano, bogati novomeško enoto Zgodovinskega arhiva Ljubljana.

Posebno omembo si zaslužijo tudi zgodbe o iskanju in pridobivanju gradiva za zbornik ter nekatere najdbe, ki so jih ta prizadevanja naplavila. Tako so bili Moji spomini po odkritju leta 1997 vrsto let založeni, med Topličani so krožile le fotokopije, in Pršini je original prišel v roke šele v času, ko je bila knjiga že v tisku. Zanimiva je tudi zgodba o škatli s približno stotimi dokumenti in fotografijami, ki jih je Pršina odkril na Bolhi in so pomagale zapolniti nekatere pomembne vrzeli v Gregorčevi arhivski mapi. V zgodbo o Gregorčevem zborniku pa je vstopil (na predstavitvi knjige prejšnji petek celo dobesedno) tudi pesnik Oton Župančič, čigar oče je bil s Selišč pri Dolenjskih Toplicah. Med popisovanjem spominov Topličanov na Gregorca je namreč Helena Kulovec Miša pri Micki Henigman izvedela za pismo Otona Župančiča, njenega sorodnika, ki ji ga je pesnik leta 1946 poslal ob praznovanju 100-letnice topliške šole. Tudi to pismo je veljalo za izgubljeno, a so avtorji zbornika prišli tudi do njega in na ta način prispevali nov kamenček v mozaiku slovenskega leposlovja.

Članek je bil objavljen v 15. številki Dolenjskega lista 12. aprila 2018

Boris Blaić