DL: Portret tedna - Dr. Jože Gričar

12.7.2018 | 11:00

DL: Portret tedna - Dr. Jože Gričar

Na vprašanje, kdaj je zapustil Novo mesto, novi častni občan MO Novo mesto prof. dr. Jože Gričar kot iz topa izstreli: »Nikoli!«

Priznanje, ki ga je prejel minulo soboto na slavnostni akademiji, mu veliko pomeni prav zato, ker se je vedno imel in se še ima za Novomeščana, z laskavim nazivom pa so mu to sedaj priznali tudi Novomeščani sami.

Otroštvo je preživel v ozki Kapiteljski, danes Hladnikovi ulici, ki so jo imenovali »gasa«, na njej pa so minili dnevi otroške igre, srednješolske čase je popestrilo še taborništvo. Po gimnaziji se je vpisal na ekonomsko fakulteto, saj ga je od nekdaj zanimal posel, njegov oče je bil trgovec oz. direktor podjetja Železnina. Ob koncu študija sta s soprogo Alenko povila prvega sina Marka, danes zdravnika, kasneje še sina Primoža, strojnika. Dva tedna po diplomi je Gričar že odšel k vojakom v Varaždin in se nato z zaposlitvijo v Commercu preselil v Ljubljano. Takrat se je začela njegova izjemno uspešna poklicna pot, prvo desetletje v gospodarstvu na področju informatike, kasneje še v akademski sferi po končanem magisteriju in doktoratu na ekonomski fakulteti, ko je vrsto let predaval na fakulteti za organizacijske vede v Kranju, dve desetletji na podiplomskem študiju ekonomske fakultete, desetletje tudi na FDV, danes je zaslužni profesor Univerze v Mariboru. Z nazivom bi lahko ohranil pisarno, in kar mu najbolj pomeni, dostop do študijske literature in virov, a je prvi dan upokojitve pisarno izpraznil in ključe oddal, splošno literaturo predal fakultetni knjižnici, kopico ostalih strokovnih knjig pa razvrstil po hodniku, da so jih študentje hipoma razgrabili.

A vrnimo se na začetek poklicne poti, ko je Commerce v Jugoslaviji postal zastopnik za Philipsove računalnike, Gričarja pa so leta 1968 poslali na dvomesečni tečaj v Nemčijo. Pravi, da se je vsak dan boril tako z nemščino kot s programiranjem, kajti tedaj so računalnike prodali podjetjem, za katere so napisali tudi program. »To so bile velike škatle, tudi drage. Računalniki so stali 120.000 mark! Zmogli pa so bolj malo,« v smehu pristavi in doda novomeški primer: »Novoteks je bil eden prvih kupcev v Sloveniji. Rekli so, da ga kupijo, če naredim program za planiranje njihove proizvodnje. Potem sem se s pomočjo Staneta Škufce iz Novoteksa naučil, kako se pri njih planira, in za to, kar so delali 'peš', sem naredil program, ki je to počel precej hitreje. In ko so videli, da deluje, so rekli: Pripeljite mašino!« Podobno je bilo tudi v drugih podjetjih, denimo gradbeništvu. A avtorstvo teh programov pripisuje naročnikom: »Avtor je Škufca! Saj je on povedal, kakšen pulover bi rad, jaz sem ga le napletel.«

Dr. Gričar je tedaj veliko »pletel«, izkušnje iz gospodarstva pa nato prenesel v svoje predavalnice: »Pri meni se ni dalo delati t. i. teoretičnih diplom. Teoretičnih v narekovajih. Če bi bile namreč teoretične, bi bilo krasno, a kaj smo mi takrat sploh vedeli o teoriji informacijskih sistemov? Morale so biti praktične! Tako da je bil sestavni del diplome nek prototip rešitve, poskusen program, ki deluje. Večina teh diplomantov je takoj po diplomi dobila zaposlitev v podjetju, za katero so delali to rešitev. Tako da nisem poznal enega samega, ki bi rekel, da je pri meni diplomiral, pa ni dobil dela!«

Študija brez prakse tako ni priznaval in leta 2006 so na Finskem organizirali mednarodno konferenco, katere del je bila tudi razprava o t. i. živih laboratorijih. Ker so slišali, da slovenski študentje delujejo v podjetjih, jim je svoje izkušnje predstavil prav prof. Gričar. A tudi v tem primeru zanika (so)avtorstvo novega gibanja. »Tedaj so ustanovili skupino 15 živih laboratorijev v Evropi, da se v živo dela poskusno v firmah, v državni upravi, kjer koli pač z ljudmi, ki najbolj vedo, kaj potrebujejo. In takih živih laboratorijev je danes po Evropi nekaj 100.« Podobno je častni občan, ki je znanje iskal tudi čez veliko lužo, vpleten v projekte e-regij, e-poslovanja itd., za kar je prejel vrsto uglednih priznanj doma in na tujem.

Ponosen na svoje korenine (»Gričarji imamo grob v Ločni, imamo knjigo Gričarji, ki jo je napisala Ilka Vašte, pa še Jakob Gričar ima ploščo v Kapitlju, tako da vsekakor, mi smo tu doma!«) je med drugim aktivni član Dolenjske akademske pobude, častni član Društva ekonomistov Dolenjske in Bele krajine, je tudi v odboru obeležitve 300-letnice rojstva Marije Terezije in še bi lahko naštevali. O cesarici ter »kulturnem in izobraževalnem biseru sveta«, kot je označil novomeško gimnazijo, bomo v prihodnjih mesecih še veliko pisali. Ne nazadnje bo tudi to njegova zasluga, čeprav zanjo ne bo želel slišati hvale. Za vse predhodne pa mu je rojstno mesto veliko zahvalo izreklo pod žarometi sobotne prireditve.

Članek je bil objavljen v 15. številki Dolenjskega lista 12. aprila 2018

Mirjana Martinović

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava