DL: V semiški občini je sedem tisočakov

22.4.2018 | 16:50

O pohodniški skupini Tempoo so pripovedovali (z leve): Silvo Zupančič, Andrej Pezdirc, Rudi Golobič, Jovan Dragutinovič in Marko Simonič. (Foto: M. B.-J.)

Prizadevni člani pohodniške skupine Tempoo, sekcije Planinskega društva Semič, so na vrhove v občini z več kot 1.000 metri nadmorske višine postavili table – Bosi na Mirno goro, peš na Triglav, v Trst in z juga na sever Slovenije

Pred desetletjem so v Semiču ustanovili pohodniško skupino, ki so jo poimenovali Tempoo, pozneje pa je postala sekcija Planinskega društva Semič. Vsako sredo se člani, ki prihajajo iz vse Bele krajine, odpravijo peš na Mirno goro, sicer pa vsako leto pripravijo večdnevni pohod po Sloveniji ali tujini, vsak mesec pa imajo vsaj eno akcijo. Kaj počnejo, so po mesecih predstavili tudi na stenskem koledarju.

Januarja že tradicionalno obiščejo Trdinov vrh, februarja pa se odpravijo skozi semiški železniški predor, ki s 1.975 metri velja za najdaljši enotirni predor v Sloveniji. Obiščejo tudi okoliške vasi in križ nad Srednjo vasjo, ki so ga člani pohodniške skupine postavili na mestu, kjer je nekdaj že stal, a se je podrl. Vsak obvezno vzame s seboj pariček, kot pravijo v Beli krajini kranjski klobasi. Marca se z vlakom odpravijo v Ljubljano, potem pa jo peš mahnejo na enega od okoliških hribov. Aprila opravijo 61 kilometrov dolg krožni pohod iz Kočevja po medvedovih stopinjah v Kočevskem rogu.

Letos bodo maja prvič začeli organizirano hoditi po semiških tisočakih. Obiskali so jih že večkrat, lani pa so jih označili. Kar sedem jih je. Najnižje so s 1.012 metri nadmorske višine Škrilje, najvišja pa s 1.077 metri Kopa. Vmes so Vinica (1.020 m), Lochpichl (1.036 m), Mirna gora (1.047 m), Kovačev hrib (1.051 m) in Kroglinšek (1.052 m). Za marsikoga je podatek, da je v semiški občini kar sedem vrhov, ki presegajo 1.000 metrov, popolna novost. Večina Belokranjcev od belokranjskih »hribov« pozna le Mirno goro, morda še Kopo. »Ves dan hoje je potreben, če hoče pohodnik obhoditi vse v enem zamahu. Na najvišjo točko vsakega od vrhov smo postavili tablo, a poti niso označene, tako da se pohodnik, ki jih ne pozna, z lahkoto izgubi. Se nam pa tisti, ki si želijo na vrhove, lahko pridružijo,« je v en glas povedalo nekaj članov pohodniške skupine, ki načrtujejo, da bodo bolj popularizirali svoje tisočake tudi izven Bele krajine.

Junij je rezerviran za ekstremni pohod. Lani so v dveh dneh in pol prehodili 145 kilometrov dolgo pot iz Semiča v Trst. Letos se načrtujejo »sprehoditi« v Avstrijo ali Zagreb. Julija in avgusta bodo bolj izurjeni obiskali slovensko visokogorje. Lanskega avgusta so pripravili tudi prvi pohod bosonogih z Vrčic na Mirno goro, ki ga bodo nadaljevali. Septembra urejajo poti po bližnjih vzpetinah in izvir Divjega potoka. Oktobra imajo tradicionalni 34-kilometrski pohod s semiške železniške postaje na Kozice, družijo pa se tudi na polhariji. Novembra se podajo na pohod na Koprivnik na Kočevskem. Dan po božiču pa se skozi Krasinec odpravijo v Karlovec, kjer so našli tudi gostinski lokal Tempo.

Ponosni so na svojega člana Jovana Dragutinoviča, ki je predlani sam premagal pot iz Semiča na Triglav, za kar je potreboval 47 ur. Obljublja še kakšno  presenečenje, dobrodošel pa je vsak, da se mu pridruži. Belokranjski pohodniki so se odpravili z najjužnejše točke v Kotu pri Damlju v Budince, ki ležijo najbolj na severu. Za 240 kilometrov so porabili tri dni hoje. Obhodili so tudi semiško občino, načrtujejo pa, da bodo obhodili tudi Belo krajino.

Sicer pa v pohodniški skupini Tempoo, ki šteje več kot 30 članov, zatrjujejo, da jim idej za pohode še ne bo zmanjkalo, upajo pa, da se jim bodo pridružili predvsem mlajši ljubitelji hoje.

Članek je bil objavljen v 3. številki Dolenjskega lista 18. januarja 2018

M. Bezek-Jakše