DL: Portret tedna - Sonja Simčič

22.4.2018 | 14:15

»Najprej, ampak res najprej bom ugasnila budilko. To mi bo nekaj najlepšega! In krasni bodo večeri, saj sem bolj nočni tip in ne bom sama sebe preganjala, da moram k počitku, sicer bo noč prekratka,« o prvih dneh upokojitve v novem letu razmišlja ravnateljica novomeške OŠ Grm Sonja Simčič. Po lastnih besedah šolo prepušča v dobri kondiciji in posledično odhaja pomirjena.

Njena življenjska pot je povezana izključno s šolstvom, konkretneje prav z grmsko šolo, saj je bila tam polovico delovne dobe učiteljica slovenščine in drugo polovico ravnateljica. Po končani tedanji OŠ Katja Rupena, današnji OŠ Center, in nato gimnaziji jo je že med študijem na Filozofski fakulteti njen predhodnik Marjan Špiler povabil v učiteljski kolektiv Grma. »Prišla sem začasno, pa se je ta začasnost razvlekla na 40 let,« v smehu pristavi, kako si kot deklica ni mislila, da bo učiteljica. Po drugi strani pa priznava, da je od nekdaj rada poučevala druge: »Mislim, da sem bila stara komaj štiri ali pet let, ko sem učila preostale otroke okoli sebe, ves tedanji blok sem naučila tako brati kot pisati.«

Ko se spominja poklicne poti, so ji najbolj blizu prav prva učiteljska leta: »Izredno lepo je srečati bivše učence, ki ti še danes rečejo: ´O, tovarišica, vi ste me učili, še zdaj znam to ali ono.´« Če je še razumljivo, da se učenci spomnijo svoje učiteljice, jih te skozi desetletja zamenjajo precej več in na vprašanje, kako si lahko zapomnijo skoraj vsakega, Simčičeva mirno, kot deluje tudi sicer, odgovori: »Moram reči, da so oči otrok tudi oči odraslih. In kakorkoli se spremenijo in zrastejo, postanejo odrasli ljudje, je ta pogled in energija v očeh vedno enaka. Ko me pogledajo, jih prepoznam. Tudi če se ne spomnim imena, se s pomnim, v kateri klopi je sedel in med katere ocene je sodil.«

Anekdot za šolskimi klopmi in ob njih je nemalo, spominja pa se, kako je nekoč zaspala prvo uro pouka, namenjeno družbeni vzgoji, ko so morale viseti zastave in tudi mize s klopmi so bile drugače postavljene. Pri mladi mamici je nočno popravljanje nalog terjalo svoj davek in v razred je prihitela minutko pred začetkom, pa je bilo vse tako, kot je moralo biti. Dodaja, da so bili otroci nekoč bolj odgovorni, zato so sami pripravili učilnico, današnji pa bi verjetno čakali na navodila odraslih. Nadaljuje, da se je vzgoja tako doma kot v šoli spremenila, a se s pavšalno oceno o pomanjkanju učiteljeve avtoritete v današnjosti ne strinja. Dober učitelj, ki je strokovno podkovan na svojem področju in ki ima dobro pedagoško znanje, ima tudi avtoriteto. Tisto pravo, brez ustrahovanja. Kljub temu mimo kritike šolstva ne gre: »Politično kadrovanje na ministrstvu je naredilo precej škode. Vlade so se menjavale, vsaka garnitura je hotela narediti neki pečat, zato je v šolo prišlo ogromno prava, iz šole pa je šla neka zdrava pamet in presoja. Vseskozi, namesto da bi razmišljali, ali si naredil prav in v dobro otroka, razmišljamo, ali je v s kladu z vrsto različnih pravilnikov. To bega tako ravnatelje kot učitelje.«

Njeni sodelavci pravijo, da je kot ravnateljica znala združiti tako avtoritativnost kot človeškost, kar jo veseli. Šola, ki ima danes skoraj 800 učencev in več kot 80 zaposlenih, se tudi po njeni zaslugi lahko pohvali z vrsto dosežkov, a jih ne želi izpostavljati, raje poudarja t.i. grmski duh. Enkrat letno ga predstavijo tudi navzven na grmskem srečanju. A z novim letom bo grmskega zamenjal babičin. »Imam dva vnuka, in če sem bila kljub svoji mladosti kar stroga mama, sem danes povsem klasična babica, ki ju razvaja,« v smehu doda in se veseli časa, ko se bosta lahko s soprogom tudi med tednom in ne le ob koncu tedna posvetila svojim oljkam, čas dopusta pa po desetletjih izbirala nevezano na šolske počitnice.

Članek je bil objavljen v 50. številki Dolenjskega lista 14. decembra 2017

Mirjana Martinović