DL: Godi Keller o vzgoji - »Starši, dajte jim toplino, pesem, smeh …«

14.4.2018 | 18:00

Priznani predavatelj o vzgoji Godi Keller je starše večkrat nasmejal z duhovitimi prispodobami o razlikah v razmišljanju in delovanju odraslih ter otrok. (Foto: M. M.)

Priznani predavatelj o vzgoji Godi Keller je starše večkrat nasmejal z duhovitimi prispodobami o razlikah v razmišljanju in delovanju odraslih ter otrok. (Foto: M. M.)

Na tretjem in v letošnjem šolskem letu zadnjem predavanju Šole za starše novomeškega vrtca Pedenjped so gostili priznanega mednarodnega predavatelja in avtorja vrste knjig o vzgoji Godija Kellerja. Ta ni več dobro znan le na Norveškem in Danskem, ampak svoja razmišljanja o vzgoji, ki prisluhne otrokom in vsakega malčka jemlje za dobrega takšnega, kot je, uspešno deli tudi drugod, od Hrvaške do Estonije, večkrat je bil tudi v Sloveniji, med drugim so mu že lani prisluhnili starši in vzgojitelji Pedenjpeda.

Minulo sredo je bilo tako v RIC neke vrste nadaljevanje njegovega prvega obiska, polno zasedena velika predavalnica pa je dala vedeti, da gre za uglednega in duhovitega predavatelja, sicer očeta in že dedka, ki tudi iz lastnih izkušenj rad postreže z vzgojnimi anekdotami. Tokrat je staršem navrgel razmišljanje, da se odnos družbe do smisla življenja skozi zgodovino spreminja in da smo v obdobju, ko je najbolj cenjen razum ter mišljenje, kar pa ni nujno edino dobro za otroke.

»Razmišljal sem o kulturi Keltov, ki je bila kultura volje in dejanj, častno je bilo umreti med akcijo in ne v postelji. Poznali so celo neke vrste posteljno bolezen, kar bi bila današnja depresija. A skozi zgodovino smo prišli v čas Descartesovega ´Mislim, torej sem´ in po tem kopitu deluje tako naš izobraževalni sistem kot vzgoja, kar pa ne sovpada z otrokovim razvojem možganov v zgodnjem obdobju,« je dejal Keller. Po njegovem pripovedovanju so malčki kot Kelti, torej polni energije in delovanja, a današnja družba, kot je namerno karikiral, tega ne sprejema in jim raje postavi diagnozo hiperaktivnosti in jih s kemijo želi umiriti. Otrok skozi odraščanje spreminja način razmišljanja in dojemanja, zato je narobe, da ga ocenjujemo ali od njega pričakujemo naš, torej odrasli način mišljenja.

»To seveda ne pomeni, da malčki niso sposobni razmišljanja, le da to poteka drugače. Njihove učne spodobnosti so neverjetne. Bi radi dokaz? Preselite se s svojim 4-letnikom na Kitajsko in povem vam, da bo mandarinščino osvojil v dveh mesecih, medtem ko boste sami potrebovali 20 let,« je dodal.

VEČNI NE NE BO VEČEN

V nadaljevanju je orisal sestavne korake razmišljanja pri odraslih, ki se močno razlikujejo od otroškega. Odrasli razmišljajo skozi besede, vzročnost, logiko in distanco. Vsega tega pa malčki ne premorejo. »Če bi mati ob prihodu domov videla, da oče lebdi meter in pol od tal, bi verjetno doživela živčni zlom ali mrzlično iskala vrvi oz. način, vzrok tega stanja. Otrok bi očeta videl kot dano dejstvo in ga sprejel brez te refleksije, verjetno ne bi bil niti presenečen preveč, ampak bi sam poskušal lebdeti. Tu je srž nerazumevanja otrok. Če v predavalnico prileti ogromna žoga, bomo vsi tu zbrani sklepali, da jo je nekdo vrgel sem. Otrok tega ne pomisli, je le vesel, da vidi veliko žogo.«

Pri razmišljanju odraslih je ključna tudi distanca, ko vsako zadevo objektiviziramo, da jo lažje reflektiramo, kar otrok lahko stori šele kasneje v puberteti. Po Kellerjevem mnenju instinktivno začutijo, da bodo nekoč živeli brez staršev, zato skozi antipatijo do njih razvijejo odrasli način razmišljanja, kar je boleče, a nujno potrebno. »Pri malčkih ste se vsi verjetno soočili z obdobjem ne. Karkoli predlagate, je odgovor vašega otroka ne. Ko mu zjutraj prinesete jopico, zakriči, da je ne bo oblekel. Zakaj? Ker je sinoči študiral vremensko napoved? Zagotovo je ni, ampak je v obdobju, ko prvič razvija pogled na vas in na sebe, od rojstva ste bili zanj skupaj eno, šele potem postanete vi – mati in vi – oče ter on sam. Njegov ne išče njega samega,« je povedal in navrgel, da staršem njegovi nasveti ne bodo olajšali težavnosti posameznih obdobij odraščanja, a jim bo to védenje omogočalo bolj miren odziv.

STARŠI NISTE ŠOLA

Po Kellerjevem prepričanju so otroci rojeni posnemovalci. Ko jih torej starši želijo česa naučiti, naj to sproščeno, zagnano in s srcem tudi počno, ne pa z besedami, utemeljevanjem in pojasnjevanjem. »Zvečer se z njimi pregovarjate okoli odhoda v posteljo. Hkrati po mestu ne boste srečali golega otroka na sprehodu. Zakaj? Ker ste bili v to, da mora biti zunaj oblečen, trdno prepričani in ste to izvedli brez pregovarjanj,« je povedal.

Na koncu pa staršem svetoval, naj ne delujejo kot šole, ampak izkoristijo privilegij, da jih učijo tudi vsega tistega, kar ni omejeno le na mišljenje in znanje: učijo naj jih petja, ljubezni do narave, plesa, smeha ipd. »Če ste sproščeni, boste boljši starši. Nujno je postavljanje meja, a izberite svoje bitke.«

Članek je bil objavljen v 3. številki Dolenjskega lista 18. januarja 2018

Mirjana Martinović

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava