DL: Portret tedna - Prof. dr. Stane Granda

17.3.2018 | 14:00

Vedno so bili redki tisti, ki so si upali – ne glede na posledice – svoja stališča, mnenja in kritike javno, jasno in glasno povedati, četudi so odstopali od večinsko sprejemljive »resnice«. Tudi danes, ko sicer živimo v demokraciji, ni nič drugače, vse prepogosto dobi kritično razmišljanje oznako sovražnega govora. Zato so ljudje, ki so resnično verodostojni na nekem področju ter imajo kritičen pogled na svet in aktualno dogajanje, še bolj dragoceni.

Med take gotovo spada eden naših priznanih zgodovinarjev, prof. dr. Stane Granda, večino življenja poklicni raziskovalec na ZRS SAZU, kjer je zaslužni raziskovalec, ter zaslužni profesor Univerze v Novi Gorici. Granda je novomeški rojak, ki sicer živi v Ljubljani, a njegov pravi dom je še vedno Dolenjska, saj je, kot pravi, le »na začasnem delu v Ljubljani«. Nedavno mu je Slovenska škofovska konferenca podelila odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje odlikovanje Cerkve na Slovenskem, kot »zahvalo in priznanje za njegovo krščansko prepričanje, širjenje krščanskih vrednot in kritičnega pogleda na novejšo zgodovino slovenskega naroda.« Odličje je prejel ob 25-letnici mednarodnega priznanja Slovenije in ob svojem bližnjem 70. rojstnem dnevu.

Granda, ki se ima za učenca prof. Janka Jarca in akademika Frana Zwittra, kot zgodovinar odstopa od ideološko zamejenih pogledov na slovensko zgodovino, s čimer je »pripomogel, da se je kulturni in kritični pogled na novejšo zgodovino dvignil na drugačno raven«, kot so zapisali v obrazložitvi odličja. Njegova duhovna moč in trdno krščansko prepričanje sta že vsa leta po osamosvojitvi Slovenije prisotna v javnosti, saj s prodornimi komentarji v različnih medijih zagovarja krščanske in obče človeške vrednote ter odstira nove poglede na aktualne teme.

Granda odkrito pove, da je odličja vesel. Zadovoljen je, da ga mnogi radi poslušajo in berejo. »Vsako priznanje za delo, ki sem ga opravil, mi nekaj pomeni, saj potrjuje, da nisem sejal v veter. Človek v družboslovnem poklicu mora beležiti družbeno dogajanje in biti do njega tudi kritičen. Mislim, da sem priznanje dobil predvsem zaradi kritičnosti, ne pa zaradi hvalisanja ali česa podobnega, kajti tega je pri nas preveč. Kot piše Levstik: Bog živi kritiko!,« pravi Granda in poudarja, da je kot katoličan zavezan k resnici, »ki pa ni vedno prijetna«.

A resnica osvobaja; in kot zgodovinar ve, da ji ni mogoče ne ubežati niti je prikriti. Ugotavlja, da naj bi sicer zgodovina bila učiteljica življenja, a je žal resničnost daleč od tega. »Sem zgodovinar in sociolog, kar pomeni pravzaprav poklican raziskovalec, in moja naloga je, da iščem popravke starega znanja, ker drugače raziskovalno delo nima smisla – vedno je treba gledati, kako se čim bolj približati resnici. To je vodilo v znanosti,« pravi Granda. Rad pove, da je poklicno zelo srečen človek, saj se ukvarja s stvarmi, ki jih ima rad že od malega. Njegovo raziskovalno področje obsega predvsem slovensko zgodovino od sredine 18. stoletja dalje, značilnost njegovih raziskav pa je delo na neobjavljenih virih, zlasti iz avstrijskih in italijanskih arhivov. Svoja spoznanja objavlja in predstavlja na številnih mednarodnih simpozijih v Evropi.

Seveda brez zagnanosti in pridnosti vsega tega ne bi zmogel, tako da prof. dr. Stane Granda, tudi častni občan šmarješke občine, prostega časa skoraj ne pozna. Kar mu ga že ostane, ga namenja svoji družini, pa vinogradu, kjer v okolici Šmarjete prideluje bio šmarnico. Že nekaj časa raziskuje zgodovino cvička, o čemer bi rad napisal knjigo. V veselje mu je tudi prepevanje v pevskem zboru.

Kot zavednemu Slovencu in domoljubu sta mu glavna vira energije ljubezen do Slovenije in Dolenjske, ki jima bo – če mu bo le zdravje dobro služilo – še naprej namenjal veliko časa.

Članek je bil objavljen v 44. številki Dolenjskega lista 2. novembra 2017

Lidija Markelj