DL: Portret tedna - Miroslav Kočevar

11.3.2018 | 12:00

Ni jih najbrž veliko v semiški občini, ki bi imeli rojstni dan 28. oktobra, prav na občinski praznik. Eden izmed njih je Miroslav Kočevar, ki bo za 64. rojstni dan prejel posebno darilo – plaketo občine Semič za 45-letno delo na športnem področju.

Miroslav je bil rojen na Črešnjevcu pri Semiču kot drugi od štirih sinov. Spominja se, da je že kot predšolski otrok vzljubil žogo, a zanjo je bil čas le ob nedeljskih popoldnevih in praznikih. »Na kmetiji smo takrat otroci trdo delali in si tako nabirali kondicijo. Poleg tega sem višje razrede osnovne šole obiskoval v pet kilometrov oddaljenem Semiču, vse takšne poti pa smo premerili peš,« se nasmehne ob spominih na mladost.

Najprej so vaški otroci igrali med dvema ognjema, kmalu pa so začeli z nogometom. Ker niso imeli igrišča, so se selili s travnika na travnik, nad čimer kmetje niso bili navdušeni. Leta 1964 jim je lastnik dovolil, da so si uredili igrišče, imenovano Kokošinec, sredi gozda nad vasjo. »Bilo je precej zaraščeno. Sedem fantov je očistilo zemljišče, še nekaj časa pa je sredi igrišča ostal debelejši hrast in igrali smo kar okrog njega. Na deblih dreves so še vidne začetnice naših imen, ki smo jih takrat vrezali vanje. Igrišče smo otroci vzdrževali sami, a saj trava sploh ni imela časa zrasti. Najprej smo igrali kar z gumijasto žogo, saj je bila prava nogometna za nas predraga. Z izkupičkom od gob in zelišč, ki smo jih nabirali in prodali, pa smo si končno lahko privoščili tudi pravo žogo,« pripoveduje Miroslav.

Konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let je bila črešnjevska ekipa ena najbolj uspešnih v malem nogometu v Beli krajini. A Kočevarjeva športna pot se je šele prav začela v srednji strojni šoli v Krškem. Njegov prvi šport je postala košarka, igral pa je še odbojko in nogomet. Ko se je leta 1974 vrnil iz vojske, je začel igrati v Košarkarskem klubu Semič, ki so ga prav takrat ustanovili v TVD Partizan. Bil je tudi trener in vodja ekipe. Igrali so v dolenjski, črnomaljski, zadnjih 28 let pa v belokranjski košarkarski ligi, katere ustanovitelj je bil prav Kočevar. Kar 30 let je igral košarko v Košarkarskem klubu Semič in v ekipi Iskre Kondenzatorji, kjer je bil zaposlen, in v Semiču mu priznavajo, da ima največ zaslug, da se je košarka v občini obdržala vse do danes.

Do 50. leta starosti je bil na igrišču tudi po trikrat na teden. Igral ali treniral je odbojko, mali nogomet, košarko. Več let je bil uspešen mentor mladim košarkarjem na semiški šoli. Leta 1996 je z ekipo starejših dečkov osvojil prvo mesto na medobčinskem in regijskem tekmovanju ter se uvrstil na državni košarkarski turnir. To je bil največji uspeh semiškega osnovnošolskega kolektivnega športa. Za košarko je navdušil tudi sina Boštjana, ki še vedno igra za semiško ekipo, čeprav živi v Novem mestu.

A zdi se, da se Miroslav kar ne more ločiti od košarke. Predlani je v kategoriji 60+ igral v ekipi slovenskih veteranov v svetovni ligi v Zadru in na veteranskem svetovnem prvenstvu v Ameriki. Lani je z ekipo veteranov Slovenije na evropskem veteranskem prvenstvu v Nišu osvojil bronasto medaljo. Vseh devet let je Miroslav pomagal tudi pri organizaciji spominskih tekov ob krajevnem prazniku in tekel ter vedno prejel tudi medaljo. Zadnjih sedem let pa z ženo Jelko plešeta v kantri skupini Vrtičkarji, kjer mu, kot pravi, pridejo športne izkušnje še kako prav.

Članek je bil objavljen v 43. številki Dolenjskega lista 26. oktobra 2017

M. Bezek-Jakše