DL: Včasih je bil mlin, danes gojijo postrvi

16.1.2018 | 14:50

Željko Knaus na Tržnico Kočevje dostavlja vnaprej naročene ribe vsaka dva tedna ob sobotah. (Foto: M. L.-S.)

Na kraju enega od nekdanjih treh mlinov na Ribniškem potoku v Ribjeku že četrt stoletja gojijo postrvi – Začela žena, sedaj dela mož, nadaljeval bo sin – So edina ribogojnica na slovenski strani Kolpe – Razmišljajo o dimljenih postrvih

Riba, gojitev in prodaja postrvi, Željko Knaus, s. p., letos zaznamuje 25 let, odkar v vasici Ribjek v osilniški občini goji postrvi šarenke. V hiši s hišno številko Ribjek 2 a so se odločili, da bodo poskusili z gojenjem rib, ker ob domači hiši teče potok. »V ta namen smo izkoristili mlinščico,« pravi Željko o dejavnosti, s katero je začela sicer žena Marjana, danes jo opravlja kot nosilec dejavnosti on, nadaljeval pa bo njun sin.

»Po karti Marije Terezije je bilo to 'ribje mesto'. Potok je bil očitno že takrat znan po ribah,« pravi Željko o vaškem potoku in vasi Ribjek, v kateri se tik ob cesti Petrina–Osilnica nahaja izjemno ohranjena in kakovostno prenovljena kočevska podružnična cerkev svetega Egidija. Prav po cerkvi, ki je posvečena zaščitniku gozdov in polj sv. Egidiju ali Tilnu, je vasica med Osilnico in Mirtoviči tudi najbolj znana, saj datira v leto 1681 in je ena najstarejših cerkva ne samo v zgornjekolpski dolini, temveč tudi na Kočevskem. Je pa vasica s cerkvico, ki ima značilno arhitekturo za dolino Kolpe – zvonik na preslico in lopo pred vhodno fasado ter poslikano zunanjost, ki pa je le vzorec barvitih fresk v notranjosti, znana tudi po potočnih postrvih. Zahvala za to gre prav Knausovim, saj imajo že 25 let v vasi med Ribniškim potokom in Sušico ribogojnico.

PET BAZENOV

Ko je bil Željko otrok, so imeli pri domači hiši enega izmed takrat treh mlinov na vaškem Ribniškem potoku. Danes mlinov ni več, je pa Željko vodotok, ki so ga potegnili od potoka za pogon mlina, izkoristil za ureditev bazenov za gojenje rib. Danes imajo pet bazenov in en kanal za mlado ribo, kar predstavlja okoli 130 kvadratnih metrov vodne površine. Bazene, ki so globoki en meter, so dvakrat razširili, nazadnje leta 2010. Pred širitvijo so imeli okoli 3.800 do 4.000 rib, sedaj pa jih letno vzredijo okoli 6.000.

ČISTA VODA

»Ni zemlje, je samo kamen, zato je voda zelo čista. Izvir je blizu in v potok nič ne doteka,« pravi Željko. To pa se pozna tudi na kakovosti rib, ki jih sicer ne gojijo bio, kot pravi, jih pa hranijo s krmo biomar, ki je na tržišču najbolj cenjena, pa tudi, kot pravi, najdražja hrana, ki je trenutno na voljo v Evropi. »Sveža riba je sveža. Je najboljša. Če je zmrznjena, je drugačne kvalitete,« pravi in dodaja, da so njihovi kupci zadovoljni.

NAJVEČ POLETI

Ribe redijo tako, da jih imajo največ v poletnih mesecih, v času glavne turistične sezone. Največ jih prodajo julija in avgusta. »V konici bi jih lahko prodali tudi več. Včasih nam jih celo zmanjka,« pravi o prodaji rib, ki jih poleti največ prodajo kampom in drugim turističnim ponudnikom ob Kolpi, pa tudi drugim, kot denimo tabornikom in centrom šolskih in obšolskih dejavnosti, ki izvajajo različne aktivnosti v kolpski dolini. »V juliju smo jih prodali tudi že tono, so pa tudi meseci, ko jih morda samo 60 ali celo samo 30 kilogramov,« pravi. Manj rib prodajo predvsem pozimi.

VEČINO DOMA

Večino rib prodajo doma. Veliko kupcev prihaja iz Ribnice in Kočevja, pa tudi z območja Notranjske in sosednje Hrvaške. Že od samega začetka imajo tudi dostavo rib na dom, pri čemer, kot pravi Željko, gre večinoma za gostinske obrate, kakršen je denimo Gostinstvo in turizem Madronič iz Prelesja ob Kolpi, ki je njihov glavni odjemalec.

»Nekaj jih prodamo tudi na Tržnici Kočevje, vendar pa tu s prodajo nisem ravno najbolj zadovoljen,« pravi o prodaji na kočevski tržnici, kamor ribe pripelje po vnaprej oddanih naročilih vsaka dva tedna ob sobotah. Po njegove mnenju je razlog za slabšo prodajo, kot je računal, ker ljudje nimajo denarja.

ROČNO OČIŠČENE

Ribe dostavljajo očiščene, čistijo pa jih ročno. Investicija v to, da bi jih čistili strojno, bi bila sicer minimalna, vendar pa, kot pravi Željko, jih najraje čisti ročno. »Stroj naredi tako površno, da moraš potem vseeno še na roke dokončati,« pravi o enem od razlogov za ročno čiščenje. Drugi pa je ta, kot pravi, da stroj ne odstranjuje škrg. »Škrge pri obdelavi oz. pri pečenju malo zagrenijo, zato smo se navadili, da pri čiščenju odstranimo tudi škrge,« pojasnjuje.

EDINI NA SLOVENSKI STRANI

Željko je bil 30 let zaposlen v obratu Liva Postojna v Osilnici, ko žena po operaciji hrbtenice ni smela več dvigovati težkih bremen, pa je ribogojništvo postala Željkova osnovna dejavnost. Tudi žena mu pri delu še pomaga, kolikor more, pomaga pa mu tudi danes 30-letni sin, ki je sicer tako kot starejša hči zaposlen in živi v Ljubljani. Bo pa sin, kot pravi Željko, gojenje rib nadaljeval, ko sam tega ne bo več zmogel. Z ribogojnico, kakršno imajo, se namreč da preživeti. »Ena družina lahko od tega živi,« pravi. V zgornjekolpski dolini, kjer so na hrvaški strani kar štiri ribogojnice, bo tako tudi še naprej ostala ribogojnica tudi na slovenski strani Kolpe. Ribogojnica v Ribjeku je namreč edina ribogojnica v dolini Kolpe, ki je na naši strani mejne reke s Hrvaško.

DIMLJENE POSTRVI

»Edina težava je, ker smo predaleč od mesta,« pravi. Od Kočevja so namreč oddaljeni več kot 40, od Črnomlja več kot 60 in od Ljubljane 90 kilometrov. Zato bi, kot pravi, država morala gledati na podjetnike s takšnih območij malo drugače, še posebno, ko gre za tako redko poseljene kraje, kot so kraji v kolpski dolini. Dajatve državi so, kot pravi, zelo visoke. »Veste, koliko rib moram samo za to prodati!?« pravi. A ker ve, da se vsaj v kratkem glede tega ne bo nič spremenilo, se ukvarja s tem, da bi svojo ponudbo svežih šarenk razširil. "Večji prirast bo treba v nekaj predelati,« pojasnjuje in dodaja, da razmišljajo o ponudbi dimljene postrvi.

Članek je bil objavljen v 45. številki Dolenjskega lista 9. novembra 2017

Mojca Leskovšek-Svete