Star in osamljen -  Pomagaj mu, roko podaj, ne čakaj, naredi to sedaj

14.12.2017 | 14:15

Pri Zvezi društev upokojencev (ZDUS) že od leta 2004 obstaja prostovoljni program Starejši za starejše. Država je sicer do tega programa precej mačehovska, kot je omenila tudi ustanoviteljica programa Mateja Kožuh Novak, ki je prejela zanj v Evropskem parlamentu v Bruslju nagrado: državljan Evrope.

Obisk starejših temelji na vrednotah, ki nam jih v današnjem času še kako manjka, saj je vedno več starejših pomoči potrebnih, ki bi jim morala prisluhniti tudi država in program vključiti v proračun.

Sicer pa, kot prostovoljki, ni moj namen razpravljati o samem programu, ampak na kratko prikazati, posebno v tem predprazničnem času, delo na terenu. Živim na vasi, kjer se vsi med sabo poznamo in so moja druženja s starejšimi še toliko bolj pristna in temeljijo na prijazni besedi, toplem stisku roke in prisrčnem objemu. Omenim naj, da je v našem kraju več osamljenih ženičk, kakor starčkov. Te ostarele, zgarane, kmečke matere, navajene potrpežljivosti, razpredajo zgodbe mladosti in vsaj za trenutek pozabijo starostne tegobe. Med pogovorom jim ponudim pomoč, če je potrebno, ali morda besedo tolažbe.

Ob odhodu še stisk roke z željo, da bi kolikor toliko zdravi in v miru preživljali jesen življenja. In njihova prošnja:“Pa kmalu spet pridi!“ V mojih mislih pa podoba njihovega prijaznega obraza in besede: “Rada vas imam!“

PODAJMO JIM ROKO

Mrzel zimski dan
v sneg in led je okovan.
Pticam dala sem pogačo,
ker same ne zmorejo
preskrbeti si jedačo.

Opazujem jih in se zamislim.
Kaj pa človek sam in ostareli -
kaj bo s tistim?
Glas notranji pa mi veli,
naj pomislim!

Pomagaj mu, roko podaj in polič,
ne čakaj, naredi to sedaj.
Toda kako, zakaj?
Saj nimam nič,
kaj podam mu naj?

Odvrzi to vzvišeno odelo,
obišči ga,
podari mu besedo
ki ogrela ostarelo
mu bo telo.

Bodi človek do človeka
saj ljudje smo kakor reka;
naj druži nas ljubezen,
in veličina njena
naj v prijateljstvo se steka.

Marica Jaušovec