DL: Omrežje gozdnih cest počasi propada

13.12.2017 | 14:45

Robert Robek (Foto: M. L.-S.)

Medtem ko je velika večina gozdov v Sloveniji v zasebni lasti, je velika večina gozdnih cest v državnih gozdovih – Kronično premalo denarja za vzdrževanje – Potreben je nov zakon

Stanje gozdnih cest v Sloveniji je slabo. »Teoretično bi morali na vsako gozdno cesto vsako leto vložiti v povprečju 250 evrov, da bi jo ohranjali v prvotni kondiciji. Ker tega denarja v Sloveniji seveda ni in ker ga ni že 20 let, stanje omrežja gozdnih cest počasi propada,« pravi Robert Robek, vodja oddelka za gozdno gradbeništvo v družbi Slovenski državni gozdovi (SiDG), kjer načrtujejo, usmerjajo in vodijo investicijska vlaganja v gozdno infrastrukturo na območjih državnih gozdov.

»Še najlažje je pripeljati pesek in ga nasuti. Večji problem je, ko propadajo mostovi, podporni, oporni objekti, saj je sanacija teh precej dražja,« pravi Robek. V letošnjem letu je v poslovnem načrtu SiDG, ki del donosov, ki jih ustvari skozi izkoriščanje gozdov in prodajo lesa, vrača nazaj v gradnjo trajne infrastrukture, kjer pa so, kot pravi Robek, ceste najpomembnejše, za področje gozdnega gradbeništva predvideno tri milijone evrov za vsa vlaganja v infrastrukturo. Največ od tega, kar 1,7 milijona evrov, bo šlo za vlake, velik del pa tudi za sanacije cest. »Gozdne ceste po odvozu lesa ne morejo biti preobremenjene, ker so namenjene za odvoz lesa, vseeno pa na njih povzročamo poškodbe. To moramo za seboj popraviti,« pravi in dodaja, da težki kamioni povzročajo poškodbe tudi na lokalni infrastrukturi oz. občinskih cestah ter da iz fonda, s katerim razpolagajo, krijejo tudi del škod za sanacije občinskih cest.

VEČINA V DRŽAVNIH GOZDOVIH

V Sloveniji je 58–60-odstotna gozdnatost, kar v številkah pomeni, da je od nekaj več kot 2 milijona hektarjev površine Slovenije 1,2 milijona hektarjev gozdov. Približno 80 odst. gozdov je v zasebni lasti, 254 tisoč hektarjev pa je državnih. Medtem ko je štiri petine gozdov zasebnih in ena petina državnega, pa je glede gozdnih cest, kot pravi Robek, razmerje ravno obratno. »Večina gozdnih cest se nahaja v državnih gozdovih. Od skupno okoli 12 tisoč kilometrov gozdnih cest jih je štiri petine v državnih gozdovih,« pravi.

Državni gozdovi so torej s cestami bistveno bolj odprti kot zasebni, zasebni pa so bolj odprti z vlakami. »Razlog je jasen. Strošek gradnje vlake je desetkrat nižji od stroška gradnje ceste,« pravi Robek. SiDG načrtuje letos na novo zgraditi tri ceste v skupni dolžini 5 km, kar bo stalo okoli 200 tisoč evrov. »Strošek ceste bo 40–50 evrov, kar je zelo malo, je pa to še vedno desetkrat več, kot stane izgradnja vlake, saj je povprečni strošek zgrajenega metra vlake 4–5 evrov,« pojasnjuje.

PONEKOD BOLJE, DRUGOD SLABŠE

Glede stanja, v kakršnem so gozdne ceste, so razmere po Sloveniji, kot pravi, zelo različne. Ponekod so boljše, drugod slabše. »Na Kočevskem so ceste z rahlimi izkopi, lepo vraščene v teren, ni nobene površinske vode, ni hudournikov. Praviloma prevladujejo ne pretirano strma pobočja, porozna podlaga, karbonatna kamnina. Vse to omogoča dobro nosilnost cest in z nekim razumnim tekočim vzdrževanjem se tu lahko zadeve rešuje,« navaja primer območja, kjer so gozdne ceste v razmeroma dobrem stanju. Povsem drugače pa je denimo, kot pravi, na Idrijsko-Cerkljanskem, kjer so erozijska območja, stoletne vode, hudi nalivi, slaba geologija in zato slaba nosilnost cest.

NISO KRIVI KONCESIONARJI

Na to, v kakšnem stanju so gozde ceste na posameznih območjih po Sloveniji, vpliva, kot pravi Robek, veliko dejavnikov, zgrešeno pa je misliti, da so za slabo stanje cest krivi nekdanji koncesionarji. »Koncesionarji tako kot sedaj Sidg niso izvajali vzdrževanja gozdnih cest. Vzdrževanje izvajajo lokalne skupnosti po določenem sistemu financiranja, po katerem prispevajo tretjino lastniki, tretjino lokalna skupnost in tretjino država,« pravi Robek. Država participira, kot pojasnjuje, ker imajo vse gozdne ceste tudi javni pomen v primeru naravnih nesreč in podobno, lastniki pa prispevajo h gradnji prek sistema pristojbin. »Lastniki odvajajo denar za vzdrževanje gozdnih cest skozi katastrski dohodek. Vendar pa je ta sistem zamišljen za tekoče vzdrževanje, za sprotne stroške,« pravi. Sistem financiranja vzdrževanja gozdnih cest, kot pravi, ne pokriva v zadostni meri periodičnega vzdrževanja. »Ta sistem so gozdarji razvili leta 1994 z vzpostavitvijo Zavoda za gozdove kot javne gozdarske službe in vse od tedaj naprej je kronično premalo denarja,« pravi.

ČAKAJO NA NOVO ZAKONODAJO

Koncesionarji so sicer lahko opravljali dejavnost vzdrževanja gozdnih cest, vendar le, kot pravi, če so bili najugodnejši ponudnik. »Ni bilo samo po sebi umevno, da bo v državnih gozdovih gozdne ceste vzdrževal koncesionar. Ponekod so jih vzdrževali, drugod ne,« pojasnjuje Robek. Kjer so jih vzdrževali koncesionarji, so ti storitev izvedli in izdali račun, ki ga je občina poravnala izven sistema koncesnine, ki se je plačevala. »Pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest se zbira prek državnega sistema na občini. To so namenska sredstva,« pravi Robek in dodaja, da si bo na dolgi rok prizadeval, da vzdrževanje gozdnih cest zlasti v kompleksih državnih gozdov prevzame SiDG.

»Z zornega kota Kočevja je stvar zelo preprosta. Tu je gromozanski kompleks državnih gozdov, kjer smo na svojem in je vse enostavno. Kjerkoli drugje v Sloveniji, če bi pogledali karto državnih gozdov, pa smo v nekem mozaiku zasebnih gozdov, kjer gozdna cesta tudi po desetkrat preseka mejo državno-zasebno. Vprašanje je zato, kako tam organizirati vzdrževanje,« pravi in dodaja, da lastniki niso posebno zainteresirani, da bi radi dali čim manj ali celo nič. »Sistem financiranja ni enostavno zgraditi, se bo pa to moralo spremeniti in urediti z novo zakonodajo, na katero sicer čakamo že več kot 20 let,« pravi.

TEŽAVE

»Za SiDG je v zakonu zapisano, da v okviru gozdnega gradbeništva gradi nove ceste, rekonstruira stare, ne sme pa gozdnih cest vzdrževati. To nalogo izvajajo lokalne skupnosti, za njih pa strokovne podlage pripravlja Zavod za gozdove,« pravi in dodaja, da je za SiDG to zelo neugodno, saj je sestavni del vzdrževanja gozdnih cest tudi zimsko vzdrževanje. »Če Zavod za gozdove ne predpiše, da bo neka gozdna cesta pozimi vzdrževana, kar pomeni, da bo splužena do nekega delovišča, potem mi tam dela ne moremo opraviti, ker ne smemo plužiti gozdnih cest,« pojasnjuje.

Vzdrževanje gozdnih cest torej še danes poteka popolnoma enako, kot je v času koncesij. »Koncesionarji niso imeli avtonomne pravice, mi pa sedaj nimamo niti svoje mehanizacije, da bi to delali,« pravi in dodaja, da jo bodo morda v prihodnosti nabavili, vendar ne prej, dokler se ne bo spremenila zakonodaja tako, da bodo to smeli delati. »Za gradnje cest je sistem javnega naročanja prek merila najnižje cene bistveno bolj učinkovit, kot da bi imeli svojo gradbeno mehanizacijo,« še pravi v upanju, da bo nova zakonodaja kmalu sprejeta, saj je zakon o gozdovih namreč še iz leta 1993 in je, kot pravi, res že zastarel.

Članek je bil objavljen v 40. številki Dolenjskega lista 5. oktobra 2017

M. Leskovšek-Svete