DL: Portret tedna - Francka Ožbolt

14.11.2017 | 10:40

Francka Ožbolt je bila članica številnih organizacij in društev, še preden je nastala občina Žužemberk. S predanim delom je povsod pustila neizbrisen pečat, s svojo energijo in tudi igranjem na lončen bas pa je večkrat poskrbela, da so se od nje dobre volje nalezli tudi drugi. Še posebno se je izkazala kot prostovoljka pri pomoči starejšim. Njeno izjemno delo so opazili tudi drugi, zato je leta 2005 prejela plaketo državnega sveta, ki jo podeljujejo najzaslužnejšim prostovoljcem, nedavno pa je zaradi velikega prispevka k razvoju občine tudi na številnih drugih področjih prejela zlati grb.

Prostovoljstvu se je zapisala že zgodaj. Pri komaj štirinajstih letih je pomagala v gradaškem Rdečem križu, tri leta pozneje je začela delati kot tehnična tajnica Unicefa v Ljubljani, kot prostovoljka pa je bila tedaj dejavna v črnuškem Rdečem križu. S pokojnim možem sta se zaradi njegove službe v Žužemberk preselila že pred več kot pol stoletja in Francka se je tudi v Suhi krajini kmalu vključila v dobrodelna društva. Skrbela je za kar 65 starostnikov na območju Šmihela z okolico. »Vsakega sem najmanj dvakrat na leto obiskala. Na kmetijah hrane ne potrebujejo, najbolj so pogrešali pogovor. Nekaj je bilo tudi primerov, da so jih otroci tepli, zato sem z njimi hodili tudi na sodišča,« se spominja Ožboltova.

Čeprav je bilo delo naporno, je z veseljem pomagala, največje plačilo zanjo pa je bil nasmeh na njihovem obrazu. Kot pravi, na obisk ni nikoli prišla praznih rok, zato je skoraj polovico svoje pokojnine zapravila za nakup kakšnega priboljška. »Tudi če danes v trgovini srečam koga, za katerega vem, da potrebuje pomoč, mu brez obotavljanja kupim kakšno kavo ali kaj podobnega,« pove.

Poleg dobrega srca jo odlikujejo tudi vodstvene sposobnosti. Pred tremi desetletji in pol je postala predsednica krajevnega društva upokojencev, ki je delovalo na obsežnem območju Suhe krajine. V Žužemberku so se nato odločili, da se odcepijo in ustanovijo svoje društvo, ki ga je uspešno vodila kar 25 let. »V društvu je delovalo kar šest sekcij. Med drugim smo imeli kegljaško in celo smučarsko ekipo,« se z veseljem spominja tistega obdobja. Kot pravi, so se v društvu, v katerem je bilo okoli 250 članov, dobro razumeli. Tudi po njeni zaslugi so bili čedalje bolj prepoznavni, Francka pa je za svoje delo prejela številna priznanja. Skupno jih ima več kot štirideset in prav vsako ji veliko pomeni.

Danes je članica treh društev, in sicer poje pri turističnem društvu, krajevnem društvu upokojencev in krajevnem združenju borcev za vrednote NOB. Že od malih nog namreč zelo rada poje. »Na paši sem splezala na najvišjo brezo in zapela. Ko sem odšla iz domačega kraja, so ljudje dejali, da v Tribučah ni več lepega petja,« se pohvali in nam prebere eno izmed njenih številnih pesmi, ki jih je napisala sama. »Ko to berem, mi gre na jok,« doda s solznimi očmi, kajti zelo rada se spominja otroških let v Beli krajini. Večino pesmi, teh se je nabralo že za štiri polne mape, piše ponoči, ko ne more spati. »Takrat se najlažje zberem in največkrat se spominjam prelepih pastirskih dni,« pravi Ožboltova, ki se rada zamoti tudi z različnimi ročnimi deli. Čeprav bo septembra dopolnila 87 let, pod njenimi spretnimi prsti še vedno nastajajo prave umetnine.

Zelo rada obdeluje tudi svoj vrt in še vedno ji poleg vseh aktivnosti ostane nekaj časa za »lumpanje«, kot sama pravi. Ker je polna energije, jo radi povabijo v družbo. »Še danes naredim cel žur,« pravi Francka, ki življenje zajema z veliko žlico, energijo pa ji dajejo tudi vnuki in pravnuki, o katerih govori z izbranimi besedami.

Članek je bil objavljen v 34. številki Dolenjskega lista 24. avgusta 2017

Rok Nose