DL: Alojz Poglavc, ekstremni kolesar: "Kolo je najlepši človeški izum!"

13.11.2017 | 14:45

Večji del družine Poglavc, od leve proti desni: hčerki Klara in Luna, mama Tjaša, sin Žiga, oče Alojz in psička Maksi. Urha ob našem obisku ni bilo doma. (Foto: J. A.)

Alojz Poglavc na leto prekolesari okoli 20.000 kilometrov. (Foto: J. A.)

V Avstriji ga je zelo presenetilo ekstremno slabo vreme. (Foto: Borut Dvornik)

Rekreativni kolesar Alojz Poglavc iz Grma pri Trebnjem, sicer član novomeškega JB teama, je svet ultramaratonskega kolesarstva presenetil z zmago na letošnji Dirki okoli Slovenije (DOS). V začetku avgusta je nastopil še na RAA – Race around Austria, a je zaradi izjemno težkih pogojev odstopil po 1.400 kilometrih. Le nekaj dni pozneje smo ga že videli na Jernejevem kolesarskem maratonu.

Kako to, da svojemu telesu niste privoščili vsaj nekaj počitka?

Saj sem bil utrujen, ampak na Jernejevem maratonu je vedno tako dobro vzdušje, bilo je tudi lepo vreme, da ga nisem hotel zamuditi. V sončni Šentjernej sem si želel na regeneracijo. Bil sem v dobri družbi, po maratonu smo šli na pivo in s tem sem si napolnil baterije za naslednje izzive. Pa saj ne moreš kar en teden skupaj počivati in gledati v zrak. V Šentjerneju je zmagal klubski kolega iz JB teama, jaz sem mu samo pomagal.

Kakšen vtis je na vas pustila avstrijska tekma?

Letos sem bil prvič v Avstriji. Tam je čisto drugačna klima kot pri nas, ljudje imajo do kolesarstva drugačen pristop. Avstrijci so se pokazali kot zelo zaprt narod. Občutil sem neko hladnost, navijačev ob cesti sploh ni bilo. Na Dirki okoli Slovenije se vidi, da smo Slovenci veseljaki.

Zdi se, da vam je šlo na dirki po Avstriji vse narobe.

Težko je priznati, a zdaj vidim, da že sam pristop do te dirke ni bil pozitiven. Nisem je načrtoval, zanjo sem se odločil dan ali dva po zmagi na Dirki okoli Slovenije, ki je bila zame pravi bum. Tam je bilo noro, prišel sem, videl in zmagal. Bilo je polno navijačev. A na tisti nastop smo se pripravljali in tudi čas je bil pravi, maja sem bil še poln energije. Avgusta, ko se je zgodila dirka v Avstriji, se je že videlo, da mi je upadla energija in moč na kolesu. Za menoj je bilo 15.000 prevoženih kilometrov. Avgusta se mi to vedno zgodi, septembra pa se krivulja spet začne dvigati. Še ekipo sem komaj sestavil.

Kakšne pogoje ste imeli v Avstriji?

Težke. Polovico dirke je deževalo in je bilo oblačno, tretjino sta zaznamovala toča in neurje. En dan že potrpiš, preostalo je ekstremno. Veliko stvari je šlo narobe, kar sem začutil že na startu. Moja ekipa je bila preizkušena, je pa res, da nisem imeli fizioterapevta, maserja. Enkrat želim izpeljati to dirko, kar se je zgodilo, je zame neuspeh. Čutim, da jo je mogoče odpeljati z drugačnim pristopom, bo pa treba odpraviti precej napak. Gre za malenkosti, na primer nastavitve kolesa. Bil sem presenečen nad klanci. Nikjer ni bilo začrtano, kako dolgi so, na kateri dolžini se začnejo ... Prišel si v dolino in bum klanec. Iz enega ekstrema v drugega. Tako si plaval gor in dol, še preden so se pravi prelazi sploh začeli. S pravimi nastavitvami prenosov na kolesu bi bila rešena že velika težava. No, tudi težo bo treba zmanjšati, je daleč od tekmovalne.

Boste šli drugo leto popravit vtis?

Ne vem, če že prihodnje leto.

Kako bi primerjali RAA in Dirko okoli Slovenije?

Dirka okoli Slovenije je še enkrat lažja po intenzivnosti in razdalji.

Kje še tekmujete?

Sredi julija sem bil v Dobrovniku. Pod okriljem občine in ekstremnega kolesarja Marka Baloha je potekal 24-uri kolesarski maraton. Tam sem ubranil lansko zmago, prevozil sem 913 kilometrov. Za trening se udeležujem dobrodelnih in rekreativnih kolesarskih prireditev (na primer v Trebnjem), v Dobruški vasi, kjer je organizator moj klub JB team (Jani Brajkovič team). Zadnji dve leti sem član JB teama, prej sem bil štiri leta v Kolesarskem društvu Papež Podgorje in štiri leta v klubu Tempo.

V Avstrijo so vas prišli spodbujat tudi člani Kolesarskega društva Gorenje Ponikve, ki je geografsko gledano vam najbližji kolesarski klub. Ste bili kdaj njihov član?

Res so prišli in vesel sem, da je bilo tako. Nisem njihov član, oni kolesarijo za užitek, njim je to druženje. Pri njih se ne tekmuje, jaz pa rad tekmujem in se primerjam, zato iščem take klube, kjer so meni podobni. Kar zadeva navijače iz Trebnjega, lahko povem, da sta Marjan Blažič in Andreja Kolar z menoj po Avstriji naredila 700 kilometrov, povsod je bilo videti trebanjski grb in slovensko zastavo.

Da se vas je prijelo ime Lojz Lokomotiva, ni naključje.

Prijatelji me kličejo Lojz, lokomotive pa me spremljajo že vse življenje. Že kot mladenič sem občudoval vlake, danes mi lokomotive dajejo kruh. Zaposlen sem na Slovenskih železnicah v Novem mestu, kjer delam kot strojevodja. Rad imam to delo, uživam v njem, pa še plačan sem za to.

Kje trenirate?

Imamo več tras, odvisno, kdo gre še poleg. Če so to manj izkušeni kolesarji, vozimo po ravnini, če smo bolj pogumni, pa v klanec. Na primer na Lisco, Bogenšperk, Trebeljevo in do Ljubljane ali čez Vahto v Metliko, Črnomelj, Semič in Stare Žage, najlepša je pa tista, ko gremo čez Kočevje in v Strmo Reber.

Relativno pozno ste začeli s tem športom, pri 35 letih.

Kot otrok sem imel kolo, z mularijo smo se vozili v šolo, trgovino pa češnje »rabutat. Še tekmoval sem na občinskem tekmovanju Kaj veš o prometu, nekje imam medaljo s tistega tekmovanja. Spomnim se, da smo mulci vedno dirkali s kolesi, in to tako zagreto, da smo velikokrat imeli žareče zavore. Potem smo prešli na mopede. No, ljubezen do kolesa je ostala. To je najlepši izum, ki ga je naredil človek. Pred desetletjem sem spet našel kolo kot nekakšen beg v svobodo. Kupil sem si prvo cestno specialko, ker se rad vozim po asfaltni cesti, hitro in daleč. To mi je bil vedno izziv, zato sem pristal v ekstremnih vodah. Spomnim se prve tekme, ko sem peljal iz Brusnic na Trdinov vrh. Sandi Papež je stal ob cesti in mi rekel: Lojz, a ti pomagam? Takrat sem mu odgovoril: Si bom že sam!

Ste imeli veliko slabih kolesarskih izkušenj v smislu padcev?

V začetku, ko sem se še lovil, je bilo nekaj težav z odpenjanjem pedal, pa spomnim se izleta v prometni znak na krškem maratonu. Po tistem sem šel po vijake v brežiško bolnico. Bilo je nekaj zdrsov in padcev, a k sreči nič kritičnega. To se je zgodilo zaradi pretiravanja, ker me je prevzel adrenalin in sem presegel svoje zmožnosti.

Pozimi trenirate v fitnesu?

Zahvaljujem se svojim prijateljem, saj nas je čedalje več takih, ki kolesarimo na prostem tudi pozimi. Toplo se oblečemo in kolesarimo tudi pri minusu. Včasih se odpeljemo v slovensko Istro in trening naredimo tam. Če je veliko snega, pa palice v roke in na bližnji hrib s psom.

Imate vzornika, morda kakšnega športnika še posebno občudujete?

Zdaj mi je najprej padel na misel Primož Roglič. Neverjeten je. Všeč mi je njegova želja po dokazovanju, zmagovanju, nič mu nikoli ni preveč, nikoli ne reče, da česa ne zmore. Občudujem paraolimpijskega kolesarja Primoža Jeraliča. Globoko spoštujem ljudi, ki se ukvarjajo z vrhunskim športom, čeprav so hendikepirani, ne maram pa »našminkanih« športnikov z velikim egom, ki le hlepijo po denarju.

V športu, ki ste si ga izbrali, verjetno ni denarja.

Res je. To je ljubiteljsko, amatersko kolesarstvo. Našel sem sponzorje, ljudi, ki me podpirajo, tako da vedno pridemo skozi z ničlo.

Veliko se govori o prehrani športnikov. Ko se pripravljate na ekstremne podvige, jeste posebno hrano?

Niti ne, jem povsem normalno. Še posebno imam rad domačo hrano, kot so klobase, zelje pa jajca na ocvirkih. To mi je najboljše. Z družinskim proračunom si posebne hrane tudi ne morem privoščiti. Imam nekaj prehranskih dodatkov, kot so vitamini, železo, izotoniki ipd. Po tekmi pa regeneracijski napitek. Ko pa pride na vrsto družabni del, je najboljši regeneracijski napitek pivo.

Kaj pa vino? Kot pravi Dolenjec imate menda vinograd?

Imamo vinograd s 100 trtami frankinje, nekaj sadovnjaka in vrta. Doma pridelamo vso zelenjavo, ki jo gnojimo samo z domačim humusom. Moji najboljši prijatelji na vrtu so deževniki. Zelenjava, ki jo pobereš na vrtu in skuhaš, ti da največ energije. Telo ne pozabi, kaj si mu dal.

Neke vrste ekstremist ste tudi, če pogledamo vašo družino, ste šestčlanska družina.

Moja žena Tjaša je izjemna, njej gredo vse zasluge. Je pomočnica vzgojiteljice v vrtcu v Trebnjem, rada dela z ljudmi in prenaša tudi take naporneže, kot sem jaz (smeh). Imava štiri otroke, najstarejša hči Klara že študira, sin Urh je na strojni šoli, mlajši sin Žiga je še v osnovni šoli v Trebnjem, najmlajša Luna je še v vrtcu.

Ste jih navdušili za ekstremno kolesarstvo?

V naši družini ni nihče tako nor, kot sem jaz, me pa vsi podpirajo. Starejša hči je eno leto trenirala v Kolesarskem klubu Adria, naredila je tudi nižjo glasbeno šolo, igra violino. Urh je nekaj let igral košarko v Krki v Novem mestu, potem je prestopil k rokometašem v Trebnje, a je v kadetski vrsti izgubil voljo do treningov. Tudi mlajši sin trenira pri Trimu in poleg tega še igra trobento, najmlajša hči Luna pa že drugo leto hodi na gimnastiko v Novo mesto, zelo je spretna.

Članek je bil objavljen v 34. številki Dolenjskega lista 24. avgusta 2017

Janja Ambrožič