DL: Kako s(m)o se igrali nekoč? Mami, oči, doooolgčaaaas mi je!

13.11.2017 | 13:20

Zdi se, da je ristanc ena tistih iger, ki je zelo priljubljena še danes.

A gremo kozla zbijat? Lahko je tudi pločevinka, škatla …

Pri klinčkanju zmaga tisti, ki prvi doseže vrh.

Špana ali mlin je bila priljubljena igra tudi med odraslimi.

Igra je sestavni del otroštva. A v današnjem času, ko otroške sobe po šivih pokajo zaradi kopice vseh vrst igrač, se starši nemalokrat znajdejo v zagati, kako animirati svoje malčke, saj med počitnicami še tolikokrat pogosteje zavpijejo, da jim je dolgčas. Je bilo tudi včasih tako? Ko so v preteklosti otroci nemalokrat s starši delali po kmetijah, so verjetno veliko bolj veseli izkoristili prosti čas za igro. In pri tem uporabili palice, kamenčke in kar so pač našli okoli sebe, predvsem pa svojo domišljijo.

Tudi otroške igre so del naše dediščine. Ste že slišali ali se mogoče iz lastnega otroštva spomnite špana, ristanca, klinčkanja, igre zemljo krast, slepe miši, trdnega mostu ipd.? Univerzitetna etnologinja in kulturna antropologinja Alenka Stražišar Lamovšek jih pozna mnogo, saj je med svojim delom na področju raziskovanja in interpretacije dediščine veliko pozornosti namenila prav otroškim igram.

»Prve aktivnosti na tem področju sem začela na Jurjevi domačiji v letu 2008, ko smo se med poletnimi počitnicami z otroki igrali te igre, kasneje so bile te igre tudi del aktivnosti za obiskovalce domačije, potem pa sem izvajala delavnice še za JSKD Trebnje in v Deželi kozolcev,« pravi in izpostavi nekaj najbolj priljubljenih.

MLIN ALI ŠPANA

»Vsem nam je igra poznana in smo jo kot otroci igrali, potem pozabili in danes je spet zanimiva. V preteklosti so si to igro lahko narisali na krušni peči in so jo igrali, ko so se pozimi greli na njej. Zanimivo pa je, kot mi je povedala Ivica Križ iz Dolenjskega muzeja Novo mesto, sicer tudi avtorica razstave, raziskave in kataloga z naslovom Nazaj v otroški raj – otroške igre in igrače na Dolenjskem, da so imeli to igro vrezano tudi na mizi pri mlinarju. Verjetno so si ljudje, ko so čakali na moko, z njo krajšali čas,« v smehu pristavi Stražišar Lamovškova in jo na kratko oriše:

Potrebujemo igralno podlago in dvakrat po 12 figuric (npr. bela in rdeča zrna koruze ali fižola ali kamenčke…). Vsak igralec ima po 12 zrn koruze, ki jih v prvem delu igre postavlja na igralno podlago s ciljem narediti čim več tri v vrsto. Ko igralec postavi tri v vrsto, lahko nasprotniku vzame eno zrno. Ko zaključita polaganje, se igra nadaljuje z vlečenjem. To pomeni, da lahko potegneta zrno na drugo mesto za eno, spet s ciljem, da dobita tri v vrsto … To se nadaljuje do šestih zrn, takrat pa se lahko skače na katerokoli označeno prazno mesto na igralni podlagi s ciljem, da dobita tri v vrsto s čim manj potezami. Izgubi tisti igralec, ki ima prvi samo še dve zrni, saj ne more več postaviti treh v vrsto.

KOZLA ZBIJAT

»Poznana igra, saj so se jo igrali velikokrat pastirji na paši,« pravi etnologinja. Otroci so denimo v naravi našli rogovilo na tri noge, ki so jo zbijali s palicami. Seveda zmaga tisti, ki je največkrat zbil kozo. Namesto rogovile so na Alenkinih delavnicah uporabili tudi kakšno pločevinko ali kaj drugega.

RISTANC

To igro so igrali tudi v mestih, ko so na tla s kredo narisali lik v podobi letala, razdeljenega na sedem ali devet in več polj. Na polja so napisali številke, v katere so po vrsti metali kamenčke. Ob vsakem metu so morali po eni nogi odskakati po liku, nazaj grede pa kamenček pobrati.

DRGLJICA

»Ta igra je zelo poznana tudi na Dolenjskem, pri nas jo še izdelujeta Vinko Ahlin iz Šentruperta – takšne na križ, in Anton Lamovšek iz Novega mesta na propeler, ki odleti, in so ga pastirji morali najti. Ponavadi so to lahko izdelali otroci sami, potrebovali so oreh, vejo in vrvico. In nožek, pipček so rekli. Moj oče je rekel, da mu je mama morala vsak mesec, ko je šla po opravkih v Krmelj, kupiti takšen pipec, ker ga je vedno izgubil, saj ga je nosil v žepu, in ko je skočil na kakšen voz v dolini, ki ga je peljal domov na Veliki Cirnik, mu je velikokrat padel iz žepa. Se pa spomni, da mu je mama vedno špičko na pipčku odbila stran, da se ne bi fant urezal,« pripoveduje sogovornica. Skratka, drgljica je zvočilo, ki daje zanimiv zvok, predvsem pa je zanimiva tudi zato, ker kaže, kako so bili pastirji po različnih krajih ustvarjalni, in tako so na različnih koncih poznali različne tipe drgljic. »Na neki način deluje kot današnji jojo, ampak to še zdaleč ni to,« v smehu pristavi.

MARJANCA (FLIPER, MIZA, VRTAVKA)

»Marjanca je zanimiva igra, saj se pojavlja kot izraz prav pri igrah na srečo,« opaža Stražišar Lamovškova. S tem nazivom se je srečala pri različnih igrah: »Eno je fliper, eno miza, ki so jo imeli v gostilnah, kjer so z vrtavko podirali keglje, tu je še vrtavka z navodili: daj vse, vzemi vse …«

KLINČKANJE

»Za to igro so navadno uporabili smrekovo sušico. Ko pa pripravljam igre, uporabim tudi vrbovo vejo (tisto vrsto, iz katere pletemo košare), ji prirežem vejice tako, da ostanejo 10 cm dolgi štrclji. Potrebujem še eno vrbovo vejo, ki jo razrežem na približno 10 cm dolge palčke in jih po dolžini razpolovim. Potem prvo vejo zapičimo v tla. Manjše veje pa igralci eden za drugim mečejo na tla, in če padeta palčki tako, da sta strani (lubje ali tam, kjer je odrezano) obrnjeni na gor, lahko neki obesek, ki so ga naredili, postavijo po tistih štrcljih proti vrhu. Zmaga tisti, ki prvi doseže vrh,« oriše eno od priljubljenih iger.

Podobnih iger je seveda še precej: »Igrali so se še bližanje, kozeklamf, izdelovali so žoge iz cunj, na kozolce so med mrvo dali sušiti jabolka in so jih nato narezali na tanke krhlje (kot hostije), da so se igrali župnika. Na mojih delavnicah otrokom pripravim stare najlonske nogavice, ki jih napolnimo z žiti različnih vrst (ječmen, ajda, pira, pšenica, soja…). Tako otroci spoznajo tudi različna žita, ob tem pa si izdelajo žogice, s katerimi lahko žonglirajo, si jih podajajo … Žoga se mi zdi eden ključnih igralnih pripomočkov.«

Na njenih delavnicah pogosto izdelujejo tudi kolebnice, vrtavke z različnimi barvami itn. Mogoče pa je ravno poletje tisti primeren čas, da si z otroki zunaj naberete ves potreben material, obudite spomin na lastno otroštvo oz. otroštvo svojih starih staršev in poskrbite za zabavno skupno igro. Ko jo bodo vaši malčki enkrat usvojili, zagotovo ne boste slišali tistega o »dooooolgčaaasu«.

Članek je bil objavljen v 33. številki Dolenjskega lista 17. avgusta 2017

Mirjana Martinović, foto: Alenka Stražišar Lamovšek