DL: Črešnjevec - Zanimiva vas, ki jo pozna le malo ljudi

10.11.2017 | 12:30

Sonja in Jože Škof ob stari mlatilnici za žito, ki jo na domačiji še s pridom uporabljajo.

V stari Škofovi hiši se je ustavil čas.

Eden od obzidanih izvirov v Vrtači

Tisti, ki je nekdaj zmerjal prebivalce Črešnjevca pri Semiču s šraifarji, je moral biti zelo korajžen ali pa je zmogel hitro teči, da jim je ušel. Da so šraifarji, Črešnjevčani včasih niso radi slišali, saj so zbadljivko jemali kot zmerljivko, danes pa se od srca nasmejijo ob zgodbi, po kateri so vaščani dobili to ime.

Skozi Črešnjevec je nekdaj vodila pomembna tržna pot iz Karlovca na Dunaj in na Kočevsko. V tistih časih sta bili v vasi kar dve gostilni. Po ljudskem pripovedovanju so se nekoč možakarji nekoliko dlje zadržali ob kozarcih in konja pred gostilno, vprežena v voz, sta postala nemirna ter skupaj z vozom zgrmela v bližnjo globel, ki ji vaščani pravijo Vrtača. Iz Vrtače naj bi vaščani vse skupaj po strmem bregu potegnili v vas z bezgovim vitlom, ki mu pravijo šraif. Od tod torej šraifarji.

ZARAŠČENA OBNOVLJENA IZVIRA

Na dnu Vrtače sta dva izvira, ki so ju nekdaj vaščani s pridom uporabljali. Vodo so nosili po strmini v vas in jo uporabljali za kuhanje in pranje, medtem ko so živino napajali v vaški luži sredi vasi. Domačin Jože Škof se spominja, da izvira, katerih dno prekriva glina, nista nikoli presahnila. Glino je nosil v šolo, da so iz nje pri likovni vzgoji izdelovali različne izdelke. Kako pomembna sta bila nekdaj izvira in vaška zemlja okrog njiju, pove tudi to, da so vsako leto posebej licitirali, kdo bo kosil travo. Šlo je sicer le za eno košnjo, potem pa se je tam pasla živina. Sedaj je Vrtača občinska in pred nekaj leti so izvira obnovili. »Vaščanom ni nihče povedal, kaj se dogaja v Vrtači. Tudi ko je bila obnova končana, ni bilo nikakršnega odprtja, a tudi nihče ne vzdržuje zemljišča, ki so ga zarasle koprive in kopinje. Pred kratkim sem jih nekoliko pokosil, da je mogoče priti do izvirov,« pove Škof. Da je Vrtača, ki je kot naravni amfiteater, tako zanemarjena, je velika škoda, saj bi bile lahko v njej celo prireditve. Še posebej primeren bi bil prireditveni prostor v vročih poletnih dneh, saj je na dnu Vrtače celo pri visokih temperaturah prijetno hladno.

A Vrtača ni edina zanimivost Črešnjevca, ki je ime dobil po češnjah, ki so nekdaj v vasi dobro uspevale. V gozdu nekoliko iz vasi je tudi vražji kamen. Gre za osamelec, na katerem so odtisi vragovih kopit z zadnjih nog in prstov s sprednjih. Zgodba pravi, da je hotel vrag s kamnom zamašiti izvir Krupe, ker je bil jezen na mlinarja, češ da ni mlel dobre moke. A ko ga je nesel skozi gozd, se je ustrašil storža, ki ga je z veje spustila veverica, vrgel kamen na tla in pobegnil. Katerega od treh mlinarjev ob Krupi je hotel kaznovati, domačini še danes ne vedo.

VSA VAS JE BILA BOLNIŠNICA

Nedaleč od vasi je tudi jama, ki ji, tako kot tisti pri Moverni vasi, pravijo Judovska hiša. Od septembra 1944 do 26. aprila 1945 pa je v vasi deloval oskrbovalni center Topolovec, v katerega je bila vključena vsa vas. Iz Kočevskega roga in Žumberka so na Črešnjevec vozili težke ranjence, ki so počakali na letalski prevoz z Otoka. Pridružile so se jim še mamice z otroki in nosečnice, tako da je vas v dobrega pol leta gostila več kot 3.000 ljudi. »To je edini primer v Sloveniji, vprašanje pa je, ali ne tudi v Evropi, kjer je sodelovala vsa vas, saj so bile v vsaki hiši bodisi postelje z ranjenci, kuhinja, ambulanta, pralnica ali kaj drugega, a bolnišnice nikoli ni odkril sovražnik. Nekaj gradiva o bolnišnici se je še ohranilo in v Jožetovi rojstni hiši smo uredili muzejsko zbirko, obiskovalci pa si lahko ogledajo tudi, v kakšnih prostorih so nekdaj bivali vaščani,« pove Jožetova žena Sonja, ki je sicer znana po tem, da ima dopolnilno dejavnost na kmetiji za peko peciva in kruha ter certifikat za peko belokranjske pogače, pripravlja pa tudi delavnice za obiskovalce domačije.

Škofovi imajo pod kozolcem tudi muzej na prostem s starimi napravami, ki so nekdaj služile za obdelavo žit, vse pa so s semiškega konca. S tem ko so jih spravili pod svoj kozolec, so preprečili, da bi končale na odpadu. Čeprav je najstarejša naprava stara že okrog 100 let, vse še delajo, nekatere od njih pa Škofovi tudi še s pridom uporabljajo.

Zanimivo je tudi, da je območje Črešnjevca s ptičje perspektive videti kot srce. Žal pa Sonja Škof, ki si zadnjih 35 let, odkar je prišla na Črešnjevec, vsak dan zapisuje vse, kar se je zgodilo v vasi, ugotavlja, da se število vaščanov zmanjšuje. »Danes jih je 83, trije prebivalci pa živijo v vasi kot podnajemniki. V najboljših letih jih je bilo tudi že 121. Od leta 1982 se je v vasi poročilo 37 oseb, rodilo se je 43 otrok, od tega 24 dečkov in 19 deklic, umrlo pa je 52 vaščanov,« je iz svoje kronike prebrala Škofova.

Članek je bil objavljen v 33. številki Dolenjskega lista 17. avgusta 2017

Besedilo in fotografije: M. Bezek-Jakše