DL: Slovenski policisti v Makedoniji varovali mejo

28.7.2017 | 14:45

Skupina slovenskih policistov, poleg vodje Tamare Bizjak so na sliki še: Bojan Šumah, Aleš Zorjan, Simon Turšič, Marjan Cigut in Branko Lebar, z ambasadorjem Milanom Jazbecem ter konzulom Gregorjem Klemenčičem.

Naš ambasador v Makedoniji Milan Jazbec pride pozdravit vse skupine slovenskih policistov.

Tamara Bizjak z Zoranom Puličem, vodjo hrvaške skupine policistov, in enim od otrok v kampu Vinojug

Slovenski policisti makedonskim kolegom pomagajo nadzorovati migrantske tokove na meji z Grčijo od lanskega januarja. Trenutno je tam že 14. skupina, ki bo kot druge ostala en mesec. Doslej je bila dvakrat članica slovenske ekipe tudi Tamara Bizjak, sicer pomočnica komandirja Policijske postaje Novo mesto. Obakrat, tako oktobra lani kot februarja letos, je bila vodja slovenskega kontingenta.

Prvič je bila na območju Starega Dojrana, drugič v Gevgeliji in za bralce Dolenjskega lista je predstavila delo slovenskih policistov v Makedoniji. »Delali smo 12 ur podnevi, 12 ur ponoči, sledil je počitek in prost dan. Tak je bil ritem cel mesec. Z našimi vozili in opremo smo delali po dva Slovenca skupaj, kot tretji član ekipe pa je bil makedonski policist, kar je bilo pomembno zaradi poznavanja terena,« je pojasnila uvodoma.

ČEZ ZELENO MEJO

Nadzirali so vsa območja, kjer bi tujci lahko mejo prehajali ilegalno, in število prijetih se je zelo spreminjalo. Veliko je k statistiki prispevalo vreme, saj denimo januarja, ko je bilo celo v Makedoniji nadpovprečno mrzlo, številke niso bile velike, kasneje so se začele večati. Nekatere skupine so štele pet, šest ljudi, druge celo do 30.

»Največ tujcev poskuša v Makedonijo priti čez zeleno mejo. Mi smo v mojem drugem terminu kontrolirali okolico mejnega prehoda Bogorodica. Tam je veliko grmičevja in je vidljivost kar otežena, celo s termovizijo je težko opaziti prebežnike, ker je tako gosto rastlinje.«

Nekaj ilegalcev so odkrili tudi na tovornih vlakih, a teh ni bilo veliko, saj so v tistem času ravno stavkali makedonski železničarji in je bilo tega prometa manj. Statistika pravi, da so v približno istem obdobju, kot je bila Bizjakova februarja in marca v Makedoniji, na meji z Grčijo prijeli 331 ljudi. Največ jih je bilo organiziranih v skupine, ki so s pomočjo vodičev pešačile. »V večjih skupinah so bili v glavnem mladi fanti, populacija do 30 let, v manjših pa smo naleteli na družine.«

149 TUJIH POLICISTOV

»Tam poleg domačih policistov nismo bili samo Slovenci. Tako nas je bilo na dan 17. marca v Makedoniji na območju Starega Dojrana, Bitole in Gevgelije 149 policistov iz Slovenije, Avstrije, Hrvaške, Češke in iz Madžarske,« reče in omeni, da so v pomoč prihajali tudi policisti iz notranjosti Makedonije.

Ker je bila v času migrantske krize v Sloveniji Bizjakova vodja sprejemnega centra Livarna v Dobovi, nas je seveda zanimala primerjava. »Lahko rečem, da je bilo pri nas vse veliko bolj organizirano, mi smo vodili postopke, tujce popisali, imeli razgovore, ugotavljali identiteto. Tega v Makedoniji zdaj skorajda ni, vrača se jih nazaj v Grčijo, od koder so prišli.«

Po podatkih Mednarodne organizacije za migracije je bilo v tistem času v Grčiji registriranih kar 62 tisoč tujcev.

Pravzaprav tujci, ki jih v Makedoniji primejo policisti, nočejo ostati tam, hočejo naprej, zato se raje vrnejo v Grčijo in čakajo na novo priložnost v upanju, da jim bo enkrat uspelo priti v zahodno Evropo. Med tistimi, ki poskušajo ilegalno v Makedonijo, je največ Sircev in Afganistancev, so pa tudi Pakistanci, Iračani, Iranci, Maročani, Albanci, Palestinci, prebivalci Bangladeša, Konga itd.

NI PROSTORA ZA ČUSTVA

Bizjakova prizna, da je pri delu, kakršnega opravljajo policisti, treba dati čustva na stran. »V mojem času nekih posebej pretresljivih situacij ni bilo, je pa res, da se človeka najbolj dotaknejo otroci. Povedali so nam, da se je lani zgodilo, da so bili policisti tudi porodničarji.«

SLOVENCE IMAJO RADI

Kot vodja zaradi tega, ker je ženska, ni imela težav, pa saj jih nima niti na novomeški policijski postaji. Skupaj s kolegi je živela v hotelu, za hrano pa so poskrbeli sami. »Zelo všeč mi je pokrajina in njihova hrana. Makedonci Slovence dobro sprejemajo, jemljejo nas še kot v časih skupne države,« izvemo. Sicer so cene v trgovinah okoli 20 odstotkov nižje kot pri nas, v gostilnah pa se je kar za polovico ceneje.

Posebnega domotožja 1.100 kilometrov od doma ni imela. Jasno je, da je pogrešala moža in otroke, a se je zavedala, da bo odsotna le en mesec. »V prostem času smo raziskovali okolico, mogoče sem trikrat v enem mesecu prižgala televizijo, saj ni bilo časa. Bili smo družabna skupina in tisti mesec je v raziskovanju vsega novega zelo hitro minil.« Vsakokrat sta slovenske policiste obiskala tudi naš ambasador v Makedoniji Milan Jazbec in konzul Gregor Klemenčič.

Na zadnje vprašanje, ali bi se še vrnila v Makedonijo, je brez premisleka odgovorila: »Ja!«

Članek je bil objavljen v 16. številki Dolenjskega lista 20. aprila 2017

Janja Ambrožič, foto: arhiv Tamare Bizjak