DL: Mnogi zbirajo pogum, da pridejo po pomoč

27.7.2017 | 12:45

Od humanitarne pomoči je v Beli krajini največje povpraševanje po prehranskih artiklih - Vodijo natančne evidence, zato do zlorab ne more priti, v glavnem pa se ljudje med seboj poznajo - Tudi plačilo položnic za najbolj nujne stroške

Tudi povpraševanje po humanitarni pomoči je odsev razmer v družbi. Bolje ko nam gre, manj je prosilcev. To predvsem občutijo v humanitarnih organizacijah. Kako je z razdeljevanjem humanitarne pomoči v Beli krajini, smo povprašali na Rdečem križu in Karitas. Največ je seveda povpraševanja po hrani, precej jih prosi tudi za plačilo položnic, še najmanj pa jih potrebuje oblačila. A medtem ko se v črnomaljski občini število prosilcev za prehranske pakete zmanjšuje, se v metliški povečuje.

Sekretarka Območnega združenja Rdečega križa Črnomelj Marjanca Cimerman je optimistična. Še lani so s hrano oskrbovali 1.150 uporabnikov iz črnomaljske in semiške občine, letos pa jih le 950. »Pretekla leta, ko je bila brezposelnost v črnomaljski občini celo 22-odst., je prihajalo po 30 do 40 novih prosilcev za humanitarno pomoč na mesec. Zadovoljna sem, da pri nas na novo ne išče več humanitarne pomoči toliko mladih. Sklepam, da dobijo službo in to se pozna tudi pri nas. Za pomoč v hrani pri nas zaprosijo predvsem brezposelni starejši, težje zaposljivi in invalidi. In seveda upokojenci z nizkimi pokojninami. Prehranske pakete si pridejo tisti, ki so bližje Črnomlju, enkrat na mesec iskat sami. Za ostale pa jih dostavimo aktivistkam po vaseh, ki jih razdelijo pomoči potrebnim. Vodimo evidenco o prejemnikih in ne vemo, da bi kdaj prišlo do zlorab. Hrane tudi ni toliko, da bi se lahko kdo z njo okoristil. Prepričana sem, da so vsi, ki prejmejo prehranske pakete, do njih tudi upravičeni. In Romi jih ne dobijo avtomatično že zaradi tega, ker so Romi,« je povedala Cimermanova.

BOLEZEN IN REVŠČINA SI PODAJATA ROKO

Na Območnem združenju Rdečega križa Črnomelj nudijo tudi denarno pomoč, kolikor pač imajo na voljo sredstev. Z 11 do 12 tisoč evri na leto pomagajo okrog 150 ljudem, plačajo pa jim položnice za elektriko, obvezno zavarovanje ali stanovanjske stroške. V izrednih razmerah priskočijo prosilcem na pomoč tudi z enkratno pomočjo. Po oblačila pa hodijo ljudje na Rdeči križ po potrebi, največje povpraševanje pa je po športnih oblačilih in obutvi. Normativov pri razdeljevanju oblačil ni, pač pa na Rdečem križu presodijo, kdo jih zares potrebuje.

»Zavedamo se, da ima vsak, ki pride k nam po pomoč, svoje probleme in stiske. Ljudje mi povedo, da tudi po nekaj dni zbirajo pogum, preden potrkajo na naša vrata. A če le lahko in če imamo, pomagamo. Vsakega pa obravnavamo posebej. Mnogim tudi vlivam pogum in jim dajem psihično podporo. Res pa je, da si najpogosteje podajata roko bolezen in revščina, včasih se jima pridruži še alkoholizem,« pove iz izkušenj Cimermanova.

Sekretarka Območnega združenja Rdečega križa Metlika Zalka Klemenčič opaža, da se je število prejemnikov hrane pri njih s 1.800 v letu 2015 povečalo na 2.100 v lanskem letu. Tudi za finančno pomoč so lani odšteli 11.000 evrov, leto prej pa slabih 10.000 evrov. Denar so namenili za plačilo položnic, nekaj pa ga je šlo za šolsko prehrano – zbrali so ga v akciji Drobtinica - in za plačilo položnic, tega so zbrali v akciji Šolar.

»Pri finančni pomoči ne ugodimo vsem. Prednost imajo brezposelni, večje družine, bolni. Zelo veliko je ljudi, starejših od 65 let, ki dobijo od 250 do 450 evrov redne ali starostne pokojnine, s katero ne morejo preživeti, zato prosijo za pomoč v hrani, oblačilih in denarju,« pove Klemenčičeva.

Hrano v Metliki delijo vsak prvi torek v mesecu, aprila pa so jo zaradi velikonočnih praznikov razdelili dvakrat. Novi prosilci se najprej oglasijo na sedežu Rdečega križa, kjer izpolnijo evidenčni list. Vsi prosilci za hrano imajo namreč kartončke, kjer je zapisano, kaj so prejeli in kdaj, prejemniki pa prejem pomoči potrdijo s podpisom. »Zlorabe pri razdeljevanju hrane, ki jo dobimo iz evropskega sklada, na leto pa je razdelimo 30 ton, niso možne in jih tudi nismo zaznali. Za oblačila ne vodimo evidence, ker jih je dovolj na zalogi, povpraševanja pa je manj kot po hrani. Prinesejo jih domačini, na pomoč pa nam priskoči tudi Lions klub Novo mesto,« je povedala Klemenčičeva, ki opaža, da se v metliški občini revščina povečuje.

ZLORABE NISO MOŽNE

Po besedah tajnice župnijske Karitas Črnomelj Ane Pavlakovič mora vsak, ki pride k njim na novo po pomoč, napisati prošnjo in prinesti dokazila o svojem dohodku in dohodkih drugih družinskih članov, če uveljavlja pomoč tudi za njih. Vsak družinski član dobi paket hrane, v katerem je kilogram riža, moka, liter olja, fižol, kar dobijo iz EU. A tudi drugi artikli, če jih imajo na Karitas, so na voljo. Hrano delijo tretjo sredo vsak drugi mesec, prosilci pa na začetku leta prejmejo urnik razdeljevanja. »Sedaj pomagamo s prehranskimi paketi 200 do 220 osebam, včasih pa jih je prišlo po pakete tudi 250. Lani je prosilo za pomoč manj mladih družin, ker so starši dobili zaposlitev. Veliko pa je starejših z majhnimi pokojninami. Če je velika stiska, pomagamo tudi z izrednimi paketi, zlorab pa pri nas ni, saj vodimo natančno evidenco. Tudi pri razdeljevanju oblačil, ki so na voljo dvakrat na leto, vodimo evidenco, a jih lahko dobijo vsi, ki pridejo k nam. Izberejo pa si, kar je pač na voljo. Po oblačila hodijo predvsem Romi,« je povedala Pavlakovičeva.

S tistimi, ki zaprosijo za plačilo položnic, se na črnomaljski Karitas pogovorijo, jim napišejo priporočilo in ga pošljejo na škofijsko Karitas v Novo mesto. Črnomaljska župnijska Karitas je lani pripravila osmi dobrodelni koncert Podajmo si roko upanja, z izkupičkom pa pomaga študentu, kupi invalidske pripomočke in nekaj hrane. Že 10. leto pa ob sredah med 16. in 18. uro upokojene učiteljice, dijaki in prostovoljci v Pastoralnem centru nudijo osnovnošolcem in srednješolcem pomoč pri učenju.

Na župnijski Karitas Metlika pa po besedah tajnice Marije Stariha enkrat na mesec pokličejo redne prejemnike pomoči v prehrani. »Teh je okrog 10. Vodimo evidenco, a tudi sicer zlorabe niso možne, ker se med seboj poznamo. Hrano kupimo z denarjem, ki ga dobimo kot darove ali od občine. Plačamo tudi kakšno položnico za elektriko, komunalne storitve in stanovanjske stroške. Lani smo za položnice namenili okrog 2.000 evrov. Po oblačila prihajajo v glavnem Romi, če jih imamo preveč, pa jih pošljemo tudi na škofijsko Karitas v Novo mesto. Oblačila prinesejo domačini, pogosto pa jih pustijo kar pred vrati,« je povedala Marija Stariha.

Na župnijski Karitas Semič pa delijo hrano, ki jo dobijo iz EU, enkrat na mesec. Prejemniki, ki jih je skoraj 200, so stalni. »Hrano delimo ob ponedeljkih. Prejemnik se sam odloči, kateri ponedeljek v mesecu bo prišel. Lahko pa pride le enkrat na mesec. Vodimo evidenco, a četudi je ne bi, ne bi moglo priti do zlorab, ker se vsi med seboj poznamo. Razdelimo tudi obutev in oblačila, ki jih prinesejo domačini,« je povedala tajnica župnijske Karitas Semič Andreja Mihelj. Dodala je, da z denarjem ne poslujejo. Tako prosilcem za plačilo položnic napišejo prošnjo na škofijsko Karitas, ali pa gredo prosilci sami po pomoč v Novo mesto. Prav tako škofijska Karitas prispeva pomoč za šolske potrebščine za okrog 30 družin ter plača letovanje za starejše in za družine.

Članek je bil objavljen v 16. številki Dolenjskega lista 20. aprila 2017

M. Bezek-Jakše