DL: Portret tedna - Ria Bačer

18.7.2017 | 12:45

DL: Portret tedna - Ria Bačer

Upokojena novinarka Dolenjskega lista. Vestna zapisovalka življenja v Novem mestu. In od jutri častna občanka MO Novo mesto za leto 2016. Vse našteto in še mnogo več od tega, vsekakor preveč za en portret, je Ria Bačer.

Pogovorno upokojencem vedno primanjkuje časa in Ria je ena teh, srečanje z njo pa bi najlažje strnili kot soočenje dveh generacij lokalnega novinarstva, ki je postalo skorajda neprimerljivo. »Ko sem se leta 1955 oglasila pri Tonetu Gošniku na Dolenjskem listu, da bi sploh izvedela, kaj bom delala, me je najprej poslal na blagajno po plačo!« je začela pogovor in v smehu dodala, da so takrat plače prejemali v naprej, in ko se je to čez čas spremenilo, bi skoraj stavkali. Časopis je imel le sedem strani, a Ria je s preostalimi sodelavci dočakala čase, ko se je ponašal s 35 tisoč naklade in bil razglašen za najboljši pokrajinski časopis. Sama priznava, da konkurence, vsaj v lokalnem okolju, takrat ni bilo.

»Pisala sem o lokalnem dogajanju v Metliki, Črnomlju in Novem mestu, skrbela za področje sodstva in urejala žensko stran,« opiše svoje zadolžitve iz časov, ko so na teren hodili z vlaki in zaradi slabih ali celo neobstoječih telefonskih zvez tja prispeli nenapovedano, vsakič v drug kraj, v redakcijo pa so se morali vrniti s portretom, komentarjem in vrsto vesti z vseh koncev in področij. Tu moramo dodati, da je novinarsko pokrivanje Novega mesta tedaj pomenilo domala vse Dolenjske. In kaj ji je bilo najljubše? »Najtežje zgodbe so bile seveda socialne. In če sem na kaj ponosna, sem na nekaj humanitarnih akcij, ki sem jih izvedla z Dolenjskim listom.« To ne pomeni, da je Ria o stiskah ljudi zgolj pisala, ampak v nekaterih primerih zanje zbrala denar za operacijo v tujini, akcijo pa zaključila tako, da je pacientko sama odpeljala tja. Pisala je tudi o stiskah žensk v časih, ko so zaradi tega grozili tudi njej, z Romi v Žabjaku jedla ježevo juho … Takšna predanost poklicu terja veliko odsotnosti od doma, zato po njenih besedah številne tovrstnega tempa niso zdržale, njej z možem, profesorjem Karlom, pa je uspelo ob podpori domačih, ki so poskrbeli za varstvo obeh hčera. Danes je ponosna na svojo družino, ki šteje še vnukinjo in vnuka, njeno svetlo sonce pa je triletni pravnuček, »moj najboljši prijatelj«.

V otroštvu je sanjarila, da bi postala igralka, nenehno branje, tudi v prepovedanih urah noči ob bateriji in v družbi Karla Maya, pa se je izkazalo za dobro podlago kasnejšemu lastnemu pisanju. Ko je po upokojitvi imela vendarle več časa, so na plan prihajali vse bolj živi spomini. »Doma sem hranila fotografije, zapise iz dnevnika in preostalo. Ob pregledovanju vsega tega materiala, pa sem se – kot da bi bilo včeraj – spomnila vseh teh prigod in ljudi,« oriše nastajanje knjig, Novomeške zgodbe in Novo mesto, pet držav. Vljudno jo vprašamo, ali lahko pričakujemo še tretjo, ko zamahne z roko in suvereno izstreli: »Pa saj je že napisana!« Več na tem mestu ne izdamo.

Vedno urejena dama, ki jo lahko vsak dan srečate na sprehodih po njenem mestu, bo na jutrišnji slavnostni akademiji v središču pozornosti, a o nagradi nerada govori. Oči se ji bolj zasvetijo ob prigodi, ki jo je še delila z nami: »V bližnjem lokalu sem se oglasila na kavici. Gospe vedno sedijo za mizami, jaz pa jo spijem za šankom, od nekdaj mi je primanjkovalo časa in sem se tako navadila. Pa mi rečejo, da je mojo kavo plačal neki gospod. Ga vprašam, zakaj, saj nisva spregovorila niti besede, on pa je odvrnil le: Ker ste bili poštena novinarka! To je bilo pred dvema mesecema in vam priznam, da sem to rada slišala.«

Članek je bil objavljen v 14. številki Dolenjskega lista 6. aprila 2017

Mirjana Martinović

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (1)

19.7.2017Oceni zare 

Tudi jaz bi ji z veseljem plačal kavico. Izjemna novinarka je bila!

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava