DL: Izpovedi dveh bolnic z rakom - Bolniška največ leto, leto in pol?

28.5.2017 | 19:30

Darja Molan Požun

Darja Molan Požun

V novem predlogu Zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju časovna omejitev pravice do denarnega nadomestila med bolniškim dopustom - Bolnici, ki sta preboleli raka, opozarjata na kup problemov

V novem predlogu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki je od začetka februarja v javni razpravi, ministrstvo za zdravje med drugim predlaga časovno omejitev pravice do denarnega nadomestila v primeru bolniškega dopusta, in sicer na eno leto ali s prekinitvami v dveh letih na največ osemnajst mesecev.

Po preteku tega roka se bo zavarovancu, pri katerem ne bo prišlo do povrnitve delovne sposobnosti, pričel postopek na SPIZ-u, kjer bodo ugotavljali pravico do pokojninskega in invalidskega zavarovanja. »Za vsako osebo na bolniškem dopustu je potrebno ugotoviti, ali je bolna ali pa primerna za drug status, torej pokojnino ali reaktiviranje,« pravi ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc in poudarja, da smo sedaj edina država v EU, ki ima neomejen čas bolniške odsotnosti.

V prid načrtovani spremembi govorijo nekateri podatki. Odhodki iz zdravstvene blagajne za bolniške dopuste so lani znašali kar 285,3 milijona evrov, glede na leto 2015 pa to pomeni tudi 15,9-odstotno rast.

NAJDALJŠA BOLNIŠKA DESET LET

Nadomestilo odsotnosti z dela doslej ni bilo ome jeno, ministrstvo pa je v novem zakonu opredelilo minimalni znesek, ki je 80 odstotkov plače. Bolniške dopuste bi omejili tudi navzgor, maksimalni znesek bi bil 2,5-kratnik povprečne plače v RS v preteklem koledarskem letu. 100-odsotno nadomestilo odsotnosti z dela ostaja za poškodbe pri delu, poklicne bolezni, darovanje delov človeškega telesa v korist tretje osebe, zdravljenje posledic dajanja krvi in delov človeškega telesa. V primeru večine bolezni, poškodb zunaj dela, a tudi nege in spremstva bo bolniška še naprej znašala 80 odstotkov osnove, pri tem pa se za osnovo šteje povprečje mesečnih plač v letu pred bolniško odsotnostjo.

Med bolezenskimi vzroki za najdaljše bolniške odsotnosti, ki so trajale več kot pet let, se po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) najpogosteje pojavljajo kostno-mišične bolezni, predvsem hrbta, rakave bolezni, poškodbe, bolezni srca in ožilja ter duševne bolezni. Najdaljša bolniška odsotnost, ki se je zaključila leta 2015, je trajala deset let, vzrok je bila poškodba pri delu. Spremembe podpirajo na ZZZS, kjer menijo, da sedanja sistemska ureditev z neomejenim trajanjem bolniške odsotnosti in neomejeno absolutno višino nadomestila ne podpira čimprejšnje vrnitve zdravega delavca na delovno mesto.

KAJ PA RAKAVI BOLNIKI?

Do sprememb pa so kritični v Združenju slovenskih organizacij bolnikov z rakom. Menijo, da skupna zakonska ureditev za vse bolnike, ne glede na vrsto bolezni, ni dobra rešitev, in da je potrebno dolžino bolniške odsotnosti skrbno pretehtati za vsakega bolnika posebej.

Predstavnike slovenskih bolnikov z rakom tako skrbi, da bo omejevanje bolniškega dopusta z začasnimi ali trajnimi odločbami invalidske komisije bolnikom, ki so sicer perspektivni, da bi se vrnili nazaj v delovno okolje, privedlo njih in njihove bližnje v veliko socialno in življenjsko stisko. Ob pravnomočni odločbi invalidske komisije se namreč zaključi delovno razmerje pri aktualnem delodajalcu. V času začasne invalidske upokojitve mu delovna doba ne teče. Dohodki posameznika ob invalidski upokojitvi so večinoma izredno nizki. Poleg tega je bolnik po zaključku začasnega statusa invalida, ko je rehabilitiran in pripravljen za vrnitev v delovno okolje, nezaposljiva oseba z izredno nizkimi osebnimi prejemki in z manjkom delovne dobe za čas začasne invalidske upokojitve.

BOLNIK LE »STROŠEK« V DRUGI BLAGAJNI?

Takemu razmišljanju se pridružujeta tudi dve naši sogovornici, ki sta preboleli raka.

Prva je bolnica, ki je zbolela za hudo rakavo boleznijo in okreva po težki operaciji. Sedanja določba, da je bolnik lahko na bolniški neomejeno dolgo, se ji zdi res pretirana in bi jo zato morali popraviti oz. določiti neko maksimalno dobo. »A predlagana doba je bistveno prekratka, saj sem prepričana, da je cela vrsta hujših bolezni in poškodb, ki zahtevajo zdravljenje in rehabilitacijo, ki sta daljša od enega leta. O tem bi nujno morali svoje izkušnje in predloge povedati zdravniki,« je prepričana. Bolnik, sploh mlajši, po letu ali dveh zdravljenja in okrevanja nikakor ni za odpis, navsezadnje mu čakanje na to, da se spet vrne na delovno mesto, daje tudi upanje in voljo, da se zdravi. Poleg tega tako ostro krajšanje najdaljšega časa za prejemanje nadomestila po njenem ne pomeni varčevanja, saj bo bolnik zgolj »strošek« v drugi blagajni.

Meni, da so pri bolniških odsotnostih in nadomestilih res še velike rezerve (le zakaj so delavci tolikokrat in toliko časa na bolniški?), a se z njimi zadnje desetletje žal nihče ne ukvarja.

Rakavi bolniki so gotovo med tistimi, za katere je eno leto zdravljenja in rehabilitacije večinoma premalo, pravi sogovornica. »Sama sem na bolniški deset mesecev, od tega je bilo okrog dva meseca potrebnih za hospitalizacijo (preiskave, operacija) in za rehabilitacijo v zdravilišču. Rakavi bolniki poleg tega običajno potrebujejo še druge terapije (kemoterapija, obsevanje), kar podaljša zdravljenje, soočajo pa se tudi s številnimi posledicami bolezni, ki jih je treba premagati. Zelo pomembno je tudi, da z lastno telesno in mentalno aktivnostjo ter spremembo načina življenja poskušajo preprečiti ponoven izbruh bolezni. Če se bolnik po rakavi bolezni prehitro vrne na delovno mesto, ker je fizično morda že primer en za delo, obstaja velika verjetnost, da bo spet zapadel v stare tirnice življenja, v preobremenjenost, stres. Njegovo telo in psiha se morata napolniti z novo energijo, da bo lahko potem še dolgo zdrav in delovno uspešen,« meni.

PRED DILEMO TUDI ZDRAVNIKI

Pred težavami in dilemami bodo tudi zdravniki in zdravniške komisije, saj bodo po enem letu morali odločati o usodi in statusu bolnika, pri čemer bodo morali v prvi vrsti upoštevati določilo zakona, ne pa toliko stanje bolnika in potek bolezni. To se zdi naši bolnici z rakom nedopustno. »Ministrica ob predstavitvi zakona še ni znala pojasniti, kaj se bo z bolnikom, ki še ni sposoben za delo, dogajalo po izteku maksimalne dobe prejemanja bolniškega nadomestila. Ne zdi se mi realno, da bi delodajalci v sedanjih razmerah pretirano iskali primerna delovna mesta zanje, začasna upokojitev pa bi, še posebej mladim bolnikom, povsem vzela voljo in perspektivnost v njihovem življenju,« pove.

Ob predlogu se odpira še cela vrsta drugih vprašanj, npr. kdo bo še zaposlil človeka po taki začasni upokojitvi, »da ne govorimo o tem, kakšen bo prejemek takega začasnega upokojenca, od česa bo živel in kako se bo zdravil, če vemo, da terja učinkovito zdravljenje hudih bolnikov večinoma dosti več od tistega, kar ti zdravniki predpišejo na recept,« pravi naša sogovornica.

IZKUŠNJA DARJE MOLAN POŽUN

Darja Molan Požun z Rake, ki je uspešno prestala zdravljenje raka na dojki, za katerim je zbolela v starosti 30 let in napisala knjigo Vem, da zmoreš, je prepričana, da bodo društva, kot je npr. Europa donna, naredila vse, da bodo pravice onkoloških bolnikov ostale ohranjene. »18 mesecev je nepredstavljiva številka, ko gre za zdravljenje raka. Sama sem šla skozi osem kemoterapij in štiri operacije, kar je skupaj trajalo 18 mesecev. Kje je še rehabilitacija! A vendar sem se sedaj, tri leta po diagnozi, zaposlila za 8-ur ni delovni čas, kar mi ne bi bilo omogočeno, če bi bila pred tem upokojena,« pravi.

Še zlasti jo žalosti, da se predlog zakona spet ni dotaknil situacije, ko zboli mlajši bolnik. »Sama sem bila v času diagnoze brezposelna samska mamica in mi takrat ni pripadalo nobeno nadomestilo niti olajšava. Še plačila vrtca niso želeli prilagoditi takratni situaciji. Le sebi se lahko zahvalim, da sem v mlajših letih sklenila zavarovanje za hude bolezni, ki mi je omogočilo dostojno živeti v času zdravljenja, ko nisem imela rednih mesečnih prilivov,« pove.

Darji Molan Požun se zdi sporno tudi, da med pravice zdravstvenih storitev ne sodijo estetski posegi zaradi prirojenih napak, bolezni ali poškodb, ki niso nujni za odpravo funkcionalne prizadetosti. »Sicer je rekonstrukcija dojke z lastnim tkivom ali silikonskimi vsadki odločitev posameznice, a vendar menim, da bi morala ostati odločitev, ne pa luksuz. V primeru samoplačništva si ga bo zmogla privoščiti le redko katera bolnica,« je prepričana.

ODLOČI SE NAJ BOLNIK!

Predvideno invalidsko upokojevanje se ji zdi problematično. Pove, da so že pred leti ukinili nadomestilo za telesno okvaro, ki so ga pr ejemale bolnice z rakom dojk, in zman jšali invalidsko pokojnino. »Ko sem prosila za informativni izračun invalidske pokojnine za štiri ure, je bila to tako bedna številka, da si upokojitve nikakor ne bi mogla privoščiti. Poleg tega bi imela še omejitve pri delovnem času, ki si jih nisem želela,« svojo izkušnjo pripoveduje Molan Požunova. Meni, da bi moral imeti vsak onkološki bolnik možnost odločiti se, ali želi delati ali se upokojiti.

A tudi vrnitev v službo je lahko velik šok - tako za bolnika kot za delodajalce. Darja pove, da je težko slišati zgodbe bolnic, ko se ne tako redko soočijo s težkimi besedami delodajalcev, kot so: »Smo upali, da te ne bo več na delovno mesto.«

ZAPOSLITEV DALA ZAGON

Sama je danes zaposlena in prizna, da je imela veliko srečo. Službo je dobila v šentjer nejskem visokotehnološkem podjetju Hyb, kjer so ravno iskali nekoga z njeno izobrazbo - Darja je univerzitetna diplomirana inženirka elektrotehnike. »To mi je dalo dodatni zagon, da zmorem še več. Sedaj delam točno to, kar sem si vedno želela,« pove Darja in se spominja, da je v času »brez las« o zaposlitvi lahko le sanjala. Dela tudi ne bi mogla opravljati, saj je bilo njeno telo zaradi operacij in kemoterapij zelo utrujeno, težave je imela tudi s spominom. Pomagala si je z različnimi projekti, v veliko oporo ji je bil tudi partner (sedaj njen mož), ki ga je spoznala dva meseca po kruti diagnozi. Poslala je kar nekaj prošenj za delo, a brez uspeha. »Ljudje so me zaradi pisanja blogov med zdravljenjem poznali kot rakavo bolnico, zaradi česar sem dobila ogromno pozitivnih odzivov, a po drugi strani sem bila «ožigosana» pri delodajalcih. Če že preživiš raka, te zna okolica grdo izobčiti, kar je posledica neznanja in strahu. Ampak sama se nisem dala. Zaprosila sem za invalidnost, preučila pravice invalidov, odprla s.p. in izdala knjigo. Imela sem veliko predstavitev, predavanj ter projektov iz svoje stroke, poleti lani pa se mi je - kot že rečeno - uspelo tudi zaposliti,« pripoveduje Darja.

»Mlajše bolnice si po navadi želimo dokazati, da zmoremo, a vendar je potrebna pazljivost, da ne pretiravamo. Zavedati se je treba svojih zmožnosti. Sama prevečkrat pretiravam, ampak včasih se mi zdi, kot da moram nadoknaditi čas zdravljenja. Sedaj poleg službe prilo žnostno predavam in ob pomoči moža skrbim za gospodinjstvo ter hčerko,« pove Darja Molan Požun, ki upa, da bo prišlo do ustreznejšega zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju, kot je predviden sedaj.

Članek je bil objavljen v 8. številki Dolenjskega lista 23. februarja 2017

Lidija Markelj

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava