DL: Portret tedna - Kristina Resnik

20.5.2017 | 15:00

Ob nedavni 120. obletnici podružnične šole Bučka je bila med najbolj zadovoljnimi gotovo tudi njena dolgoletna vodja Kristina Resnik. Še predobro ve, koliko prizadevanj in truda mnogih krajanov, pa tudi učiteljev ter vodstva matične šole v Škocjanu in občine je bilo potrebno, da je šola tu obstala. Kraj zdaj cveti in se razvija, ob šoli že nekaj let deluje tudi nov vrtec.

Nemalo zaslug za to ima Resnikova, učiteljica razrednega pouka, doma z Rake. Bučka ji je vse življenje blizu, saj je tudi odraščala v bližnji vasi. A poklicna pot je Resnikovo, ki si je že od malih nog želela postati učiteljica in se je po srednji upravno-administrativni šoli v Novem mestu vpisala na ljubljansko Pedagoško akademijo, vodila po različnih krajih: od Ekonomske in administrativne šole v Novem mestu do OŠ Raka in nato OŠ Frana Metelka Škocjan. Začela je na podružnični šoli Bucka, nato pa bila prav v času obnove in novogradnje matične šole pomočnica ravnatelja in dve leti vršilka dolžnosti, za kar je prejela občinsko priznanje. Zdaj že sedmo leto poučuje in vodi podružnico. Izkušenj ji ne manjka, a tudi elana po 37 letih poučevanja še zdaleč ne. Otroke ima enostavno rada, rada jim pomaga pri učenju, z zanimanjem spremlja njihov napredek in razvoj. »Vsak otrok je svojstven, a ko odraste, bi moral biti čim bolj pripravljen na pošteno, odgovorno, samostojno in zadovoljno življenje. V tem vidim največjo nalogo družine, šole in sploh družbe, ki pa je vedno ne dosegamo,« meni.

Na podružnici uči zelo rada in, kot pravi, so s kolegi na Bučki dokazali, da ni podružnica prav nič manj vredna od matične šole, kot so nekateri mislili. Celo prednosti ima. Več je možnosti za individualno delo z otrokom, sprotno spremljanje njegovega napredka ali nazadovanja, večjo povezanost in sodelovanje. »Podružnice so dragocenost, ki jih ne bi smeli izgubiti nikjer. So glavne korenine za razvijanje domoljubja,« razmišlja Resnikova.

Bučka ji veliko pomeni in vesela je, da so jo krajani lepo sprejeli in vzeli za svojo. Pomagali so ji pri mnogih akcijah, prireditvah ipd., a tudi sama je v svoje delo vlagala vedno več, kot je to od nje zahtevala služba. Potem ko so podružnico na Bučki leta 1995 za leto dni zaprli, je Resnikova npr. v letu 1998/99 pouk podaljšanega bivanja izvajala kar sama, brezplačno, saj je vedela, da bi sicer starši svoje otroke vpisali drugam. Ko je neko obdobje na Bučki vse štiri razrede poučevala sama, je pol leta, ko je kuharica zbolela, sama otrokom pripravljala malice, kuhala čaj, nakupovala v trgovini, čistila razrede … Nič ji ni bilo težko. Z otroki so organizirali tudi razne delovne akcije in celo po deset prireditev na leto. Čisto spontano je postala predsednica kulturnega društva, ki je spodbudilo nastanek novih društev. Kaj vse so počeli z otroki! Z zbranim denarjem od novoletnih voščilnic in prostovoljnih prispevkov so npr. kupili rabljeno smučarsko opremo, šotore, Orffove instrumente. Z igrico so gostovali po bližnjih krajih ter z zaslužkom opremili kuhinjo v kulturnem domu. Tako so se otroci učili, da brez truda in dela ni nič, kar je še kako dobra popotnica za življenje.

K sreči je Kristini Resnik družina - tako mož kot trije otroci - ves čas stala ob strani. Danes je presrečna, ko se ob nedeljah in praznikih zberejo skupaj, še zlasti, odkar ima vnučka Mio in Oskarja. Sicer pa naša sogovornica uživa v kuhanju, vrtnarjenju, v branju ter obiskovanju koncertov in kulturnih prireditev. Tudi ob bližnjem kulturnem prazniku bo gotovo kaj našla za svojo dušo.

Članek je bil objavljen v 5. številki Dolenjskega lista 2. februarja 2017

Lidija Markelj